Tiskane izdaje
Elvis Presley je bil prvi, radi rečemo. To sicer ne drži povsem, kajti Amerika je že prej poznala »sinatramanijo«, tudi Little Richard, B. B. King in še danes dejaven Tony Bennett so izdajali plošče pred Elvisom. In tudi ni bil edini, ki je spočel rock'n'roll gibanje.
Res pa je, da je bil prva prava zvezdniška ikona v sodobni popularni glasbi, zahvaljujoč karizmatični glasovni interpretaciji in revolucionarnemu performansu. Poosebljal je začetek dobe uporniških kultur pa tudi blišč in bedo zvezdniškega hedonizma: od uresničitve ameriških sanj do (ne)slavnega propada.
Korenine morda največjega fenomena v zgodovini zabavne glasbe segajo v Elvisovo otroštvo v Tupelu v Mississippiju, kjer se je v lokalni cerkvi usodno »navlekel« gospela, kasneje – po selitvi družine v Memphis – pa še črnskega rhythm and bluesa in belskega countryja. Pod temi vplivi je šel prvič v studio pri sedemnajstih, leta 1953, in njegova značilna glasovna interpretacija tujih priredb ob drveči ritmični spremljavi je hitro vzburila ljudi. Prvi veliki preboj je doživel leta 1956 z uspešnicami Heartbreak Hotel, Hound Dog, Don't Be Cruel in Love Me Tender.
A nacionalno zvezdo je iz njega zares naredil novi medij: televizija. Njegov performans je bil namreč za tiste čase nekaj tako spornega, da je bilo to naravnost privlačno. Divje miganje z nogami in boki, ki je bilo menda kombinacija plesnih korakov in tresenja od začetne treme, je pomenilo nezaslišano seksualno namigovanje. Kaj takega ni pred njim počel še nihče. Konservativna sredina je v njem videla hudičevo delo, starše pa je takšna seksualna eksplicitnost razburjala tudi zato, ker so se uresničevale njihove najhujše more: mladina je namreč za Elvisom ponorela. Mladinska kultura se je prvič postavila po robu starševski. In rodil se je fenomen vreščečih najstnic.
Za uspeh je bil v veliki meri zaslužen tudi strateg njegove kariere, menedžer Colonel Parker. Elvis je imel v dostopnosti do širšega (belskega) občinstva seveda prednost pred črnskimi sopionirji rock'n'rolla, a na drugi strani se ga je ustrašil državni ustroj – prav zato, ker je tako zelo populariziral črnsko glasbo med belci. Kot tak je bil posredno pravzaprav pomemben del gibanja za državljanske pravice v ZDA.
Stereotip zvezdništva
Slava in denar sta prinesla hedonistično življenje. Elvisov življenjski slog je postal stereotip zvezdništva, popularnost pa mu je odprla nova vrata: v filmski svet. In stvari so se začele spreminjati. V šestdesetih letih se je izdatno posvečal filmu, a večinoma je igral v povprečnih filmih in kritikov kot igralec ni navdušil. Še najbolj ikoničen je bil Viva Las Vegas (1964).
Elvis je medtem zanemaril glasbeno kariero, izdajal je predvsem glasbo iz filmov, ki pa je večinoma naletela na pogrom. Očitali so mu odmik od rock'n'rolla v baladne in manj ritmične vode. Še večji udarec njegovi slavi je sprožil povratni val, ki je pljusknil iz Anglije, začenši z beatlomanijo, in ponesel dediščino rock'n'rolla na novo raven. Začela se je era, ki je pozabila na pionirje rock'n'rolla – čeprav je ravno od njih največ črpala.
Ta moment je ironično prikazan v filmu Elvis Meets Nixon, sicer parodiji na Elvisovo srečanje z ameriškim predsednikom: Elvis se sprehaja po ulici, ogorčen, ker ga mimoidoči hipiji ne prepoznajo. Nihče mu ne teži za avtogram, nihče ga ne pozdravi, še opazi ga ne nihče; če pa on koga ogovori, dobi nazaj samo dva iztegnjena prsta in »Peace, man«. Ko naposled pride v trgovino s ploščami, se zgrozi, ko vidi, kako mladi zadeti hipiji berejo revijo Rolling Stone in debatirajo o Johnu Lennonu. In ko mu povedo, da so Elvisove plošče nekje tam zadaj, na oddelku za starce, se mu dokončno sname ...
Zamera do hipijevske kulture je v resnici privedla do legendarnega, nenavadnega srečanja s predsednikom Nixonom leta 1970: Elvis je dobil fiksno idejo in mu šel povedat, da je odločno proti hipijevski kulturi in razmahu drog, v Beatlih pa da vidi trend antiamerikanizma. In ga zato prosil za bedž za zasluge v boju proti drogam ... ker pač zbira takšne »značke«.
No, v tistem času se je Elvis že vrnil od filma h glasbi, od rock'n'rolla se je premaknil k zrelejšemu popu in soulu in spet začel izdajati odmevne albume, kot je From Elvis in Memphis (1969). Ko se je hipijevski val polegel, je Elvis spet našel pot do občinstva, nekdanjih oboževalcev, ki so bili tedaj že v srednjih letih. Nekakšna nostalgija. In spet ga je rešila televizija: Aloha From Hawaii (1973) je bil prvi neposredno prenašani televizijski koncert, gledalo ga je na milijone ljudi.
Vzponi in padci
A že dogodek z Nixonom je nakazal neke druge spremembe – na osebnostni ravni. Nezdravo življenje, karierni vzponi in padci, dolgoletna izoliranost od realnega življenja, stres zaradi ločitve, prenatrpan urnik, nespečnost in reševanje psihičnih težav s pomirjevali – ta smrtonosna kombinacija je iz njega delala čedalje večjega odvisnika in čudaka in ga na koncu tudi pokopala. Tako je bil Elvis tudi simbolična žrtev (lastnega) zvezdništva. Podobno kot mnogo kasneje neki drugi kralj (popa) ...
O dediščini, ki je ostala za njim, dovolj zgovorno priča dejstvo, da je Elvis Presley po statistikah še vedno najbolje prodajan pevec vseh časov. Uradno je zabeleženih 208 milijonov nosilcev zvoka (več od njega so doslej prodali samo Beatli), neuradno naj bi jih prodal od šesto milijonov do milijarde. Da ne omenjamo zdaj že nekoliko patetičnega dejstva, da ima največ oponašalcev na svetu med ikonami. Patetičnega zato, ker se skoraj izključno oblačijo v starega in debelega Elvisa. Kar seveda ni presenetljivo. Heh, kaj pa je lažjega kot se pri štiridesetih obleči v bleščečo kičasto belo jakno z visokim ovratnikom, pustiti zalizce in se skriti za velika sončna očala?!
Morda se tudi zato zdi, da Elvis čedalje bolj postaja le še eden od kičastih potrošniških artiklov. Sploh za mlade generacije, ki jih zgodovina popularne glasbe pregovorno ne briga kaj preveč in doživljajo Elvisa kot »nekaj arhaičnega, kar pripada babicam«. Bolj kakor po pomenu za razvoj glasbene kulture ga verjetno poznajo kot tisto zibajočo se kičasto lutko v avtomobilih ...
