Ema - Hvala, ne! - za takšne komentarje

V Sloveniji je glasba le en teden na leto glavna tema.
Objavljeno
25. februar 2018 19.54
Zdenko Matoz
Zdenko Matoz
Primorka Lea Sirk bo s skladbo­ Hvala, ne! predstavljala Slovenijo na 63. tekmovanju za pesem Evrovizije v Lizboni. Nastopila bo v drugem predizboru 10. maja. Medtem po državi odmeva letošnji izbor pesmi za to tekmovanje.­ Ema (Evrovizijska Melodija) je glavna tema na družbenih omrežjih.

Zanimivo je, da noben zakon, naj je bil še tako usoden za državljane, ni vzbudil toliko zanimanja javnosti, kot ga že nekaj let zapored vzbuja izbor skladbe, ki bo predstavljala Slovenijo na tekmovanju za pesem Evrovizije. Praviloma so komentarji negativni, precej jih je tudi žaljivih. Strasti sodelujočih komentatorjev ne gre razpihovati, bolje jih je pomiriti z ugotovitvijo, da je to le glasba. Da to ni nič usodnega. Skrb, kako se bo naša predstavnica odrezala na tem evropskem glasbenem festivalu, je odveč – razen če bi zmagala. Tako za Emo kot za tekmovanje za pesem Evrovizije bi bila spodobna tudi naključna izbira zmagovalcev. Lahko bi žrebali listke z naslovi skladb iz črnega klobuka ali pa spustili polža na mizo, popisano z naslovi pesmi, in bi zmagala tista, do katere bi se najprej prislinil. 

Televizijsko videnje glasbe

Poosebljenje domovinskosti s takšnimi popevčicami je absolutno pretiravanje, prav tako je pretiravanje poudarjanje pomembnosti tekmovanj v katerikoli umetniški obliki. Očitno je res treba nenehno ponavljati, da glasba, ki jo slišite in vidite na sporedu nacionalne televizije, ni nekaj najboljšega, kaj premorejo domači in tuji glasbeniki, ki pri nas živijo in ustvarjajo. Tudi občasnemu gledalcu je znano, da Televizija Slovenija že dobro desetletje preganja oziroma ignorira kakovostno popularno glasbo. Nima niti uredništva za tovrstno glasbo, tako da so domači glasbeniki, željni sojev nacionalnih televizijskih žarometov, obsojeni na sodelovanje v bolj ali manj dolgočasnih licenčnih zabavnih oddajah, ki so verjetno zabavne le še uredniku zabavnega programa na nacionalni televiziji.

Ljubitelji kakovostne glasbe dobro vemo, kje jo je mogoče slišati in videti. V manjših in večjih klubih ter dvoranah po Sloveniji izvrstni glasbeniki igrajo avtorsko in tujo glasbo na najvišji kakovostni in profesionalni ravni. Vendar tja kamere nacionalne televizije ne zaidejo več. Ko je televizija imela glasbeno oddajo Aritmija, so take izjeme še bile.

Domača glasbena scena je vitalna, živahna in dobra, zato naj vas Ema ne zavede, saj kaže bolj razmere na nacionalni televiziji kot razmere na domači glasbeni sceni. Ta ima dve vrsti glasbenikov, garače, ki igrajo, in tiste, ki le krožijo od oddaje na eni televiziji do festivala na drugi. Nekateri med njimi niso sposobni izvesti uro in pol dolgega koncerta. Koncertna kilometrina je zelo pomembna. 

Ema letos zelo skromna

Organizacijsko je bila letošnja Ema odziv na lansko logistično in stroškovno ekstravaganco, ki si jo je privoščila nacionalna televizija na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Tokrat je bila izvedena le v studiu z množico ogledal, kamer, dima in luči. Treba je priznati, da je v večini primerov izpadla precej dinamično. Občinstva ni bilo, le nastopajoči in njihovi spremljevalci so morali v tako imenovani zeleni sobi (green room), ki je bila v bistvu kar hodnik nacionalne televizije, evforično navijati za konkurente in se pretvarjati, kako strašno fino se imajo.

Tudi letos je sodelovalo kar nekaj glasbenikov z »normalno«, netelevizijsko kariero, vendar so se bolj skromno odrezali. Po eni strani jim je verjetno tako okolje tuje, po drugi pa je zadnje čase to skorajda edini način, da prideš pred kamere nacionalne televizije. Nekatere zajame evrovizijski krč in načrtno naredijo precej anemične pesmi, nemoteče, da bi bili všečni, čeprav so te lahko daleč od njihove siceršnje ustvarjalnosti.

Tako kot Ema ni kazalec vitalnosti domače glasbene scene, nam tudi izbor pesmi Evrovizije ne pomaga kaj dosti, če nas zanima aktualna in kakovostna evropska glasba. Tudi letos v Lizboni je namreč ne bomo slišali prav veliko, bomo pa izvedeli, kdo koga v Evropi in bližnji okolici mara oziroma ne mara. Države muslimanskega kulturnega okolja, ki so članice Zveze javnih televizij in radiev (European Broadcasting Union, Ebu), na tem tekmovanju ne sodelujejo v znak protesta, ker sodeluje Izrael, ki je okupiral palestinska območja. Maroko je kot edina severnoafriška država sodeloval le leta 1980, ko Izraelcev ni bilo. 

Evrosong so največje evropske volitve

Avstralski Dalmatinec Dean Vuletic, ki se kot zgodovinar že leta ukvarja z raziskovanjem Evrovizije in zgodovine Evrope skozi popularno glasbo, je poudaril, da analize natančno pokažejo, kdo koga ne mara. »Rad rečem, da so to največje evropske volitve. Vedno je bilo tako. Ko sem raziskoval njihove arhive, je to jasno razvidno in to je bilo vedno kontroverzno. Menim, da zato, ker je to neresna, manj pomembna zadeva, zaradi česar se ljudje sprostijo. Njihova odgovornost je manjša in bolj iskreno izrazijo svoje mnenje o neki zadevi, ki ni usodna. Ne glede na to, da Ebu od začetka vztrajno ponavlja, da to ni politična manifestacija. Doslej še niso nikogar izločili iz izbora, ne Jugoslavije zaradi mednarodnih sankcij v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sta v njej bili le še Srbija in Črna gora, ne Belorusije pod Lukašenkom, ne Azerbajdžana, ne Španije, Portugalske in Grčije, ko so imele fašistične diktature.«