Tiskane izdaje
Spored nocojšnjega koncerta v okviru Cellofesta ni povsem običajen: Kozinovo dvorano Slovenske filharmonije bosta zvočno zasedla violončelist Mats Lidström in pianistka Nina Prešiček, svojemu nastopu pa pravita preprosto štirikrat labod.
Štirikrat labod? V Stockholmu rojeni violončelist Mats Lidström, ki že vrsto let živi in ustvarja v Londonu, od leta 1993 tudi poučuje na londonski Kraljevi akademiji za glasbo, si je s pianistko Nino Prešiček zamislil program, ki ga povezujejo štiri skladbe – na temo laboda.
»Program začenjam s skladbo, ki jo občinstvo zagotovo dobro pozna, z enim univerzalno najbolj znanih del za violončelo, Labodom Camilla Saint-Saënsa iz njegove suite Živalski karneval, ki mu je Ana Pavlova s Fokinovo koreografijo umirajočega laboda podelila nesmrtnost in z njim gostovala po vsem svetu,« pravi Lidström.
Ne le Saint-Saëns
Vendar, dodaja violončelist, s programom je hotel pokazati, da Saint-Saëns ni bil edini skladatelj glasbe labodov, pa čeprav »slavni Saint-Saënsov Labod drsi po gladini življenja vsakega violončelista.« Na temo laboda so skladbe napisali finski komponist Selim Palmgren, brazilski skladatelj Heitor Villa-Lobos, norveški skladatelj Edvard Grieg.
O labodovi smrti govori koral angleškega renesančnega skladatelja Orlanda Gibbonsa Srebrni labod. O nič kaj vzvišenem slovesu od življenja, konča namreč v obliki pečenega mesa, namenjenega vagantom v taverni, labod govori tudi v Orffovi scenski kantati Carmina Burana, ko v svoji pesmi potoži: »Nekoč na vodi sem živel, po njej sprevajal se vesel, ko bil labod sem lep in bel. Revež sem zdaj, črn od saj, pečen, da je kaj!« (prev. Primož Simoniti)
Labodje doživetje
Zgodovina glasbe beleži še natančnejše podatke, povezane z labodi: labod iz finskega mitološkega podzemlja, plavajoč ob otoku mrtvih, je skladatelja Jeana Sibeliusa leta 1893 navdihnil za orkestrsko pesnitev Labod iz Tuonele, še natančnejše podatke ponuja Sibeliusov dnevnik, v katerega je pribeležil, da je 21. aprila 1915 videl vzleteti šestnajst labodov in to opisal kot »eno najsilnejših doživetij v mojem življenju.«
Ta dogodek ga je navdihnil za znamenito temo v finalu Pete simfonije. Skladatelj Peter Iljič Čajkovski pa naj bi se pri temi laboda z začetka predigre v Labodjem jezeru opiral na enega glavnih glasbenih motivov iz Wagnerjeve opere Lohengrin, kjer v tretjem prizoru prvega dejanja labod, ki vleče čoln, pristane ob bregu, v čolnu pa je seveda Lohengrin.
Pričujoči ugotavljajo »Labod se približuje s čolnom tod!« Vitez, »z jedno nogo stoječ še v čolnu se pripogne k labodu«, mu potem nameni pozdrav: »Zdaj hvala ti, labód ti moj! Nazaj spet plovi v širni svet, odkoder čoln priplul je tvoj, le v srečo nama pridi spet!« (prev. M. Markič, 1898).
Labod za vse življenje
Štiri labodja dela na nocojšnjem koncertu so Labod Camilla Saint-Saënsa, Labod samega Matsa Lidströma, skladba, ki jo je oče namenil sinu Leifu Kaner-Lidströmu, pa Labod Leifa Kaner-Lidströma, ki ga je sin posvetil svojemu očetu, obiskovalci pa bodo lahko prisluhnili tudi Labodu Saint-Saënsovega učenca Leopolda Godowskyja, enega največjih pianistov 20. stoletja, ki je to delo posvetil svojemu prijatelju Fritzu Kreislerju.
Lidström še dodaja, da je program koncerta uokviril z dvema uveljavljenima sonatama za violončelo: ko se je veliki belgijski violinist in skladatelj Eugène Ysaÿe leta poročil, mu je skladatelj César Franck kot poročno darilo poklonil Sonato za violino in klavir v A-duru, ki jo je potem »kralj violine« igral do konca življenja in danes velja za enega izmed stebrov železnega repertoarja za violino, tokrat pa jo bomo slišali z violončelom, torej odigrano oktavo nižje od izvirnika.
Kot drugi del oklepaja je Lidström postavil Sonato za violončelo in klavir v C-duru Sergeja Prokofjeva, ki jo je ruski skladatelj napisal leta 1949, na vrhuncu Stalinove represije. Navdihujoče delo z ganljivo nostalgijo za izjemno uspešnim baletom Romeo in Julija z desetletja poprej sta leta 1950 premierno izvedla dva glasbena velikana, violončelist Mstislav Rostropovič in pianist Sviatoslav Richter. Lidström dodaja, da je sovjetsko nasilje povzročilo skladateljevo prezgodnjo smrt – eno uro pred Stalinovo.
Violončelist Mats Lidström je mednarodno uveljavljeni solist, komorni glasbenik in skladatelj, znan po svojih tehtnih in virtuoznih interpretacijah, kot solist je astopil in snemal z vodilnimi svetovnimi orkestri (London Symphony Orchestra, Royal Philharmonic Orchestra, BBC Symphony Orchestra, Deutsches Simfonie Orchester Berlin, češka filharmonija, Dallas Symphony Orchestra) pod taktirko znanih dirigentov, kot so André Previn, Vladimir Ashkenazy, Andrew Litton, Maxim Shostakovitch, Leif Segerstam in Marios Papadopoulos.
Po Konservatoriju v Göteborgu je študij nadaljeval pri slovitem Leonardu Rosu na Juilliard School of Performing Arts v New Yorku, med njegovimi mentorji za komorno glasbo sta bila med drugimi Alexander Schneider, violinist legendarnega Budapest String Quarteta, in William Lincer, koncertni mojster Newyorških filharmonikov v časauToscaninija in Bernsteina.
Trenutno Lidström igra na violončelo Grützmacher Rocca (Joseph Antonius Rocca 1857), od leta 1993 poučuje na Kraljevi akademiji za glasbo v Londonu, od 1998. je njen častni član.
Nina Prešiček je diplomirala leta 2000 in leta 2003 končala podiplomski študij na Akademiji za glasbo v Stuttgartu (prof. Wolfgang Bloser). Hkrati je zaključila podiplomski študij na Nacionalnem konservatoriju v Toulousu (Francija) v razredu prof. Thérèse Dussant.
Leta 2005 je zaključila še magistrski študij na pariški Sorboni, smer muzikologija. Od leta 2003 je članica Tria Slavko Osterc, od leta 2009 pa poučuje na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani. Glasbenih projektov se loteva drzno in domišljeno, večkrat v kombinacijah z drugimi umetniškimi izrazi in mediji, pripravila je že nekaj odmevnih več-medijskih dogodkov, med njimi Ondine in Sono Mobile.
