Eros Ramazzotti: Na turnejo grem s plenicami

Poleg številnih podrobnosti, o katerih se je bilo treba dogovoriti, preden je bil pogovor potrjen, je Eros Ramazzotti zahteval tudi, da ga sprašujemo predvsem o novem albumu Perfetto in o prihajajoči turneji, v okviru katere se bo 22. septembra prvič po letu 2009 spet ustavil v Ljubljani. »Na vse podrobnosti se popolnoma osredotočim tudi pri ustvarjanju glasbe,« pravi. Mednarodne intervjuje opravlja s pomočjo prevajalke, saj je njegova angleščina prešibka.

V čem se Perfetto, novi, 13. studijski album, ki nam ga pred pogovorom žal še ni uspelo slišati, najbolj razlikuje od vaših dosedanjih del?

Predvsem po novi energiji in tem, kako celovito smo dodelali vse pesmi, ki so se znašle na njem. Ta album je res dodelan do najmanjše podrobnosti. Ljudje od mene vedno pričakujejo nekaj več in to je tudi del mojega značaja, ves čas napredovati in vsakič dati od sebe več, kot mi je to uspelo na zadnjem izdelku. Album je bil spet posnet v Združenih državah, spet gre za italijansko-ameriško ploščo. Prepričan sem, da ga boste lahko že kmalu slišali, in upam, da vam bo všeč.

V čem pa je največja razlika snemati v Italiji ali v ZDA – gotovo ne gre za tehnologijo?

Vedno sem ustvarjal tako, da sem italijansko glasbo prepletal z ameriško, zato vedno kombiniram glasbenike, snemam tu in tam ter tako poskušam zliti dva precej drugačna tipa glasbe. Tako ustvarim nekakšno internacionalno glasbo. To pa seveda nikakor ne pomeni, da v Italiji ne bi bilo dovolj kakovostnih glasbenikov, ki bi lahko snemali moje plošče ali kaj podobnega.

Ali imate kakšne posebne metode, s katerimi ustvarjate primerno ozračje v studiu in v katerem laže ustvarite različico posnetka, ki je dovolj dobra, da dobi mesto na plošči? Ali preprosto stopite v snemalno sobo, se postavite pred mikrofon, se malo zberete in odpojete?

Ko gremo v Ameriko, imamo vse pesmi tako rekoč narejene, demoposnetki so povsem pripravljeni. Tam nato iščemo predvsem primeren zvok, s katerim ustvarimo tisto razpoloženje, ki naj bi ga imela posamezna pesem.

Tokrat se na turnejo, v okviru katere prihajate tudi v Ljubljano, odpravljate v nekoliko drugačni vlogi, spet kot novopečeni očka. Bo zato kaj drugače?

Tokrat bom moral s seboj vzeti še plenice! (smeh)

Torej družina potuje z vami?

Ne ves čas, pridružili se mi bodo v nekaterih delih turneje, verjetno predvsem v italijanskih mestih!

Ta turneja bo malenkost drugačna od prejšnjih tudi zato, ker ste vmes dopolnili petdeset let. Pravijo, da je to za slehernika kar pomembna prelomnica. Menite, da boste res občutili kakšne spremembe?

Te spremembe so nekaj naravnega, v resnici se dogajajo ves čas, in če si nanje pripravljen, te ne pretresejo preveč. Je pa z leti seveda res vse drugače, kot je bilo takrat, ko si imel dvajset let. Takrat si z lahkoto prepotoval tisoče kilometrov, z letali zamenjal ne vem koliko časovnih pasov, šel skoraj kamor koli, pa to ni bila nobena težava. Zdaj pa se je treba na turnejo pripraviti tudi tako, da si fizično čim bolj fit, tako namreč laže prenašaš vse napore. Ampak, poglejte, Paolo Conte se bliža osemdesetim letom, a še vedno hodi na turneje in ni videti, da bi imel kakšne posebne težave. Torej se to da početi tudi v kar visokih letih! (smeh)

Ko sem se pred leti pogovarjal z vašim kolegom Zuccherom, mi je zaupal, da po vsaki turneji še vsaj pol leta živi po hotelih, preden se vrne v mir domače toskanske vile, saj je šok drugače zanj prevelik in ga lahko pahne v depresijo. Kako te spremembe prenašate vi?

(Smeh) Turneje so res posebna zgodba, gre namreč za čisto drugačen način življenja. Od začetka do konca moraš biti popolnoma osredotočen na svoje delo, ker je zraven ves čas izjemno veliko dejavnikov, ki ti lahko tako ali drugače ukradejo pozornost. In ko se to enkrat konča, se moraš res postopno umiriti in se vrniti v normalno življenje. A sam se umirim in si napolnim baterije predvsem ob svoji družini, s katero poskušam živeti povsem normalno življenje.

Glede na to, koliko duetov ste že posneli v svoji karieri (s Tino Turner, Cher, Anastacio, Joejem Cockerjem, Lucianom Pavarottijem, Rickyjem Martinom idr., op. a.), bi prej pričakoval, da boste z Bryanom Adamsom moči združili v kakšni pesmi, ne pa, da vas bo fotografiral! Nam lahko poveste, kako je nastalo to sodelovanje in kako ste doživeli gospoda Adamsa?

Bryan je res neverjeten človek in z njim bi bilo zelo lepo ustvariti tudi kakšno skupno pesem. No, za zdaj sva sodelovala le tako, da me je fotografiral za novi album.

To vem, da, ampak, zakaj ste se odločili ravno za njega?

Ker se poleg glasbe intenzivno ukvarja tudi s fotografiranjem, in to zelo dobro.

Že, že, ampak na svetu je milijone odličnih fotografov?!

Želel sem, da bi fotografije posnel nekdo, ki prav tako živi glasbo, ki ve, kaj to pomeni, in ki bi s tem védenjem bolje razumel mene in posnel fotografije, ki bi to odsevale in bile zato drugačne. In prav to se je zgodilo, izkazalo se je namreč, da sva si z Bryanom čustveno zelo podobna.

Letošnjo pomlad so precej razburkale tudi razprave o črpanju nafte v Jadranskem morju – tematika zadeva tudi Italijo, zato me zanima, kakšno je vaše mnenje?

Nafto za naš način življenja preprosto potrebujemo. Zdaj pa, ali jo k nam pripeljemo iz nekih drugih krajev ali pa jo načrpamo sami, je v resnici vseeno, kajne?