Tiskane izdaje
Pomembno pri tem je, da ne le glasbeniki, ki delujejo v okviru ustvarjalnega polja Celinka, predstavijo svojo novo glasbo, temveč da se ustvarja sistematičen način spodbujanja in predstavljanja domače ustvarjalnosti, ki je na tem popularnoglasbenem področju prepuščena sama sebi, tržnim zakonitostim, ki pri nas sploh ne delujejo, povrh vsega pa še zgolj kapljicah javnega denarja.
Če bi lahko tudi slovenska kakovostna glasba živela od trga, bi bilo povsem nepotrebno zanjo trošiti javni denar. Ker pa po tržnih zakonitostih ne zmorejo delovati in živeti niti slovenske banke, ki razpolagajo z ogromnimi količinami denarja, je nerealno pričakovati, da bi kaj takega zmogle zasedbe, ki so na tokratnem Godibodiju predstavile svoje bleščeče glasbene bisere.
Prvi dan je bil namenjen ajdovski zasedbi duhovitega rocka ElaBanda, ki je predstavila nov album Facka. Ker so to bili večeri z dvema koncertoma, je nato sledil prav poseben nastop zasedbe Zamee, slovensko-indijske glasbene naveze, ki je predstavila istoimenski prvenec. Univerzalnost glasbenega jezika se je v tem primeru skorajda vzorčno demonstrirala.
Drugi večer je bil tudi večer posebnega pričakovanja. Sprva je nastopila nova zasedba z izkušenimi glasbenimi mački in mačko Radio Mondo. Kabarejski pristop je pri nas dokaj redek, vendar pa zasedba izpuhteva zagnanost, ki bi znala pritegniti dovolj občinstva. Opazna je bila pomanjkljivost koncertne kilometrine, ki zasedbi da tisto potrebno samozavestno rutino izvajanja v živo. Vendar pa spogledovanje glasbenikov, ki navsezadnje vendarle vedo, kaj počnejo, ni delovalo moteče.
Edini koncert, na katerem se ni predstavljala glasba z novega albuma, je bil nastop Danijela Černeta Mystice s skupino Terrafolk in Simboličnim orkestrom. To je bil bolj večer predstavljanja glasbe, ki se bo mogoče vendarle dokaj kmalu znašla na albumu. Danijel Černe Mystica je gonilna sila in še edini prvotni član zasedbe Terrafolk, v kateri je sedaj tudi njegov sin An, flavtist, in drugi mlajši glasbeniki. Zato smo tudi slišali kar nekaj svetovnih premier Mysticovih del s poudarkom na flavti.
Ob izvrstnem zvočnem dopolnjevanju Simboličnega orkestra, kjer je gonilna sila nekdanji terrafolkovec, violist Bojan Cvetrežnik, se je s pojavo še enega nekdanjega terrafolkovca harmonikarja Janeza Dovča, in pa gosta, ki je presenetil čelo Mystico, tretjega nekdanjega terrafolkovca Boštjana Gombača, večer izrodil v povsem pravo zabavo in na koncu tudi ples, ter splošen užitek za uho, telo in oko. To je bil poseben večer, ki je ganil vse prisotne, tako tiste na odru, kot tiste pod njim.
Zaključni večer festivala Godibodi je bil sinoči. Sprva je nastopila prekmurska zasedba Ethnotrip, ki je predstavila svoj drugi album z naslovom Kdo bo pil iz bistrega studenca?
Zasedba okusno posodablja ljudsko glasbo Slovenije, Madžarske, Hrvaške, Makedonije, Srbije, Bosne, Anglije, Rusije pa tudi Izraela. Pri tem sicer ubira nekoliko preveč varno pot in si izbira večinoma najbolj znane pesmi, vendar pa je tudi to način preživetja ljudske glasbe, ki se tako prenaša na naslednje generacije.
Festival Godibodi pa je zaključil nastop dolenjske blues rockovske zasedbe, ki je po dveh albumih v angleščini novega izdala v slovenščini na pobudo umetniškega vodje festivala Godibodi Janeza Dovča. Da to sploh ni bila slaba odločitev priča tako odličen album Svet dovoljenih laži, kot njihov prepričljiv nastop.
Festival Godibodi res ni velik, je pa pomemben mozaik kulturnega dogajanja Ljubljane in vse več tudi Slovenije. Trmasto vztrajanje pogonske sile, tako Celinke kot Godibodija, Janeza Dovča in celotne ekipe sodelavcev, je namreč, da nas bo iz krize rešilo več in ne manj kulture, kar je pohvale vredno. Hkrati pa je tudi primer obnašanja, ko se s kulturno ukvarjajo tisti, ki jim je mar. Tako za Slovenijo in slovenskost, kot tudi za odprtost in svetovljanskost. Na festivalu Godibodi je bilo namreč veliko skupin, katerih glasba bi lahko bila tudi zelo soliden izvozni artikel.
