Glasba za dobro jutro: Nitro, Fright Train

Dandanes bi marsikdo porekel, da je najhitrejši rockersko-metalski kitarist John Petrucci ali Jason Becker ali Joe Satriani ali Paul Gilbert ali Steve Vai ... Roko na srce, kljub različnim merilom precej kitaristov prisega, da je to Michael Angelo Batio, mož z »rokami brez sence«, danes velja za najhitrejšega metalskega kitarista. Pred tremi desetletji ga je javnost spoznala kot ustanovnega člana kalifornijske glamerske zasedbe Nitro, ki je izdala le dva studijska albuma (O. F. R. leta 1989 in Nitro II: H. W. D. W. S. leta 1992) ter enega kompilacijskega (Gunnin' for Glory leta 1999), a se je skupina v času, ko je cvetel grunge, razpustila. Njihova največja uspešnica je bila Fright Train, ki je imela vse klišeje glama stare šole (metrske natupirane frizure, pajkice, šminko, kričeče barve, visoki vibrirajoči vokali ...), ni pa doživela, tudi zaradi cenejše produkcije, širše slave.

Batio se je po tem skoraj četrt stoletja umirjeno posvečal zgolj samostojni glasbeni karieri, kitaristi po vsem svetu pa so ga spoznali predvsem kot rednega, spoštovanega obiskovalca kitarskega sejma NAMM ter izvrstnega inštruktorja kitare. Poučne lekcije je v sklopu Metal Method, šole na daljavo Douga Marksa, širil najprej tudi po videokasetah, DVD-jih, danes pa si jih lahko kar pretočite s spleta, Batiova sklopa lekcij Speed Kills in Speed Lives sta danes že legendarna.

A te dni se po spletu širi posnetek o Nitro. Gre za izjemno duhovit »psevdodokumentarec«, povsem v spinaltrapovskem duhu. V njem izvemo za ponovno obuditev benda Nitro. Poleg Batia, ki nastopi v slogu Skwisgaarja Skwigelfa iz Metalocalypse, se spomnimo še edinega originalnega člana skupine Jima Gilletta, ki nima več bujnih las, zato pa nekaj deset kilogramov več, ki se jima je pridružil Chris Adler - The Kid, predsednik t. i. NADA (National Association of Drummers Association), bobnarja v »vseh skupinah, za katere je slišal« (no, zlasti v Lamb of God in kratek čas Megadeth), »premladega« (44 let, piškavih pet let manj kot Gillette), da bi »sploh vedel« za skupino Nitro, ki se ji je pridružil ... Od prvega do zadnjega kadra protagoniste spremlja samoironičen humor, a hkrati v zadnjih trenutkih latentno pokaže zahajajočo glasbeno industrijo, ki v marginalnejšim glasbenim skupinam nima več kaj ponuditi. Skratka, fantje se skozi humor priporočajo za materialno podporo za dokončanje plošče, prve po četrt stoletja. Trojici se je v studiu že pridružil mojster basa Victor Wooten, na koncertih jim bo igral Matt DeVries, preostalo podporo pa potrebujejo od vas, zapriseženih oboževalcev glama stare in »nove« šole.

Vsekakor ogleda vreden posnetek, tudi če se vas tovrstna glasba (za zdaj) ne dotakne.