Tiskane izdaje
Prvega decembra 1955 v ameriškem mestu Montgomery, Alabama, je bilo, ko se je temnopolta šivilja Rosa Parks na enem od avtobusov uprla in ni hotela odstopiti sedeža takrat v percepciji ljudi še večvrednemu belcu. Na avtobusu je belcem in temnopoltim, ki so morali po pravilih sedeti ločeno in v zadnjem delu avtobusa, povedala, kar jim gre, zahtevala spoštovanje in enakost pravic enih in drugih, izpostavila pomen svobode … Njen protest se je pričakovano končal z aretacijo. A s tem je v ljudeh, zlasti temnopoltih, nekaj sprožila; začelo se je z bojkotom avtobusnega prometa v Montgomeryju, ki je nato preraslo v ameriško gibanje za državljanske pravice z Martinom Luthrom Kingom na čelu.
Rosa Parks je lahko še danes v navdih, zlasti ljudem, ki se počutijo majhne in nepomembne. Poteza enega samega posameznika namreč lahko povzroči tektonske premike − akcijo, ne pa pasivnost bi danes potrebovali bolj kot kdaj prej.
O Rosini potezi, njenem govoru o svobodi na avtobusu, izredno občuteno poje tudi Otis Taylor, čikaški glasbenik, poročen z bluesom, a še malo ne s tistim »zateženim«. Neskončno lepo (otožno) zveneča kitara, presunljivi vokal ... lepo ga je poslušati, tega multiištrumentalista, ki se prav dobro znajde tudi z orglicami, mandolino, bendžom … In če mu pritegne še blagoglasna hčerka Cassie, se lahko le zaradi glasbe kar tako zjokate, a v tistem, pozitivnem smislu – da se s tem sprosti napetost, očisti negativna energija ...
Prisluhnimo torej danes kralju akustičnega, kot ga je označil Ted Gioia (jazz.com). Dobro jutro!
