Tiskane izdaje
Intenzivna udarnost, s katero je kvartet imenovan 11:11 pred šestimi leti pretresel mirno zgodnje julijsko popoldne v Klubu CD, je bila vznemirljiva in čudno pomirjujoča hkrati. Krhka realnost se je pred prevzetim poslušalstvom razkrajala in sestavljala v nove svetove, odzvanjala trenutek in večnost obenem.
Basist in vodja zasedbe 11:11 Eric Revis, saksofonist Ken Vandermark, pianist Jason Moran in bobnar Nasheet Waits so tisto popoldne na 52. Jazz festivalu Ljubljana mnogim spremenili percepcijo. Med drugim tudi sokuratorju Ljubljana jazz festivala Pedru Costi, ki se je tedaj odločil, da bo njihovo glasbo izdal pri svoji založbi Clean Feed. Glasba z omenjenega koncerta je zabeležena na albumu s primernim imenom Parallax in odtlej je Eric Revis vdan portugalski založbi, ki je vestno beležila njegov vzpon v vlogi liderja in izdala še tri albume City of Asylum (2013), In Memory Of Things Yet Seen (2014) in Crowded Solitudes (2016).
Kljub temu, da se v zadnjem času na svetovnih odrih predstavlja kot vodja sestavov, v katerih večinoma rotirajo njegovi stalni glasbeni partnerji, pa v njih od nekdaj deluje zgolj kot prvi med enakimi. Predan je namreč ideji o kolektivizmu in kameradstvu. Tako je pred leti sooblikoval The Likemind Collective (Kolektiv somišljenikov), ki združuje razširjeno konstelacijo glasbenikov, zavezanih k skupnim progresivnim glasbenim idejam. Te se pogosto napajajo iz zelo konkretnih zgodovinskih družbeno-političnih dogodkov in pomembnih osebnosti.
Z zasedbo Tarbaby, katere jedro tvorita še pianist Orrin Evans in prej omenjeni bobnar Nasheet Waits, so na primer glasbeno abstrahirali življenjsko pot boksarja Sama Langforda, imenovanega tudi Bostonski Tarbaby (izraz je povzet po liku iz afroameriških ljudskih pripovedk, ki označuje izobčenca - lutko iz katrana, ki se je nihče noče dotakniti), se navdihovali iz zgodb preganjanih pisateljev, ki prebivajo v zatočišču v Pittsburghu, kot podtekst njihovi kolektivni improvizaciji pa je služila tudi filozofija francoskega psihiatra, pisatelja in borca proti kolonializmu Frantza Fanona.
Zvok pogubljenja
Revis je v Los Angelesu odraščal med poslušanjem The Jackson 5, Marvina Gaya in Wesa Montgomeryja ter se pri šestih letih navdušil nad igranjem kitare, a je kmalu ugotovil, da ga posebej zanimajo samo štiri strune na njej. Njegov učitelj je staršem predlagal, naj mu kupijo bas kitaro, ob tem pa je igral še na tubo, bariton in pozavno.
Jazzovsko hrbtenico si je zgradil na univerzi v New Orleansu, se nekaj časa pomudil v rock, fusion in hardcore bendih, potem pa odšel v New York, kjer ga je kmalu v svojo skupino (in v uk) vzela jazzovska diva Betty Carter. Z njo je nastopal dve leti in pol, nato pa se pridružil priznanemu saksofonistu Brandfordu Marsalisu, s katerim igra že dvajset let.
V tem času je Eric Revis razvil svoj značilen speven, a temačen zvok, ki ga je Marsalis opisal kot »zvok pogubljenja, mogočen, poln, perkusiven.« Betty Carter je nekoč pripomnila, da igra tako, kot bi bil od vsakega tona odvisno vse njegovo življenje. Tedaj mladi Revis pa ji je odvrnil: »Saj je.« Da zanj vsak ton, ki ga pogosto med igranjem pospremi z mrmranjem, res predstavlja svoje vesolje, postane jasno, ko poslušamo njegov solo v skladbi Celestial Hobo na omenjeni plošči Parallax, kjer verze beatniškega pesnika Boba Kaufmana odigra »dobesedno«, tako da vsak zlog, beseda in pojem dobijo novo barvo in dimenzijo ter pomen zazveni v paralelnem glasbenem univerzumu.
Virtuoznost zvoka, glasbeno empatijo in individualen pristop h kolektivnemu igranju, s katerim z resno integriteto prehaja iz tradicije v prihodnost, bo danes predstavil v kvartetu, kjer se mu bosta poleg Kena Vandermarka, tokrat pridružila kanadska pianistka Kris Davis, članica njegovega siceršnjega tria (ki jo bomo na letošnjem Jazz festivalu Ljubljana julija slišali tudi v vznemirljivem pianističnem duetu s Craigom Tabornom) in dolgoletni sodelavec ter Vandermarkov čikaški »sorojak« bobnar Chad Taylor.
