Glasbeno delo, ki ga iščemo že dvesto let
Ljubljanski Filharmonični družbi naj bi Beethoven v znak hvaležnosti za častno članstvo poslal »eno svoje, še neobjavljeno delo«
Odpri galerijo
Mednarodne primerjalne študije rokopisov, prepisov in drugih virov so potrdile, da je pisava resnično Beethovnova.
Fotografiji Leon Vidic
Letos mineva 200 let, odkar je bil skladatelj Ludwig van Beethoven kot častni član izvoljen v ljubljansko Filharmonično družbo. Natančneje: 15. marca 1819 so mu na Dunaju izročili diplomo s častnim članstvom kot takrat najslavnejšemu skladatelju. V svoji zahvali z dne 4. maja istega leta je skladatelj zapisal, da bo v znak hvaležnosti poslal »eno svoje, še neobjavljeno delo«. Iskanje tega dela pa že vrsto let buri duhove.
Beethovnovo pismo je bilo skoraj pol stoletja pozabljeno, dokler ni nanj naletel ljubljanski zdravnik in kronist družbe Friedrich Keesbacher. Leta 1862 ga je našel v arhivu Filharmonične družbe. In ker je bil med društvenimi muzikalijami kot edini vir s sledmi skladateljeve roke le prepis partiture 6. Beethovnove simfonije (imenovane Pastoralna), je domneval, da je to to. Keesbacherjevi tezi so raziskovalci glasbene preteklosti na Slovenskem pritrjevali in nasprotovali. »Utemeljitve niso slonele na oprijemljivih virih, razen v člankih Ivana Klemenčiča, ki se je skliceval na primerjalne raziskave, opravljene v mednarodnem okviru v sedemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja.« pravi vodja glasbene zbirke v Nuku dr. Alenka Bagarič.
In kaj torej danes pravzaprav vemo? Da je bila partitura prepisana iz Beethovnovega avtografa s popravki v zadnji četrtini leta 1808. Da je delo prepisal Beethovnov kopist z imenom Joseph Klumpar. Služila je za prvo javno izvedbo simfonije pod skladateljevim vodstvom na Dunaju 22. decembra 1808. »Skladatelj je na naslovnico z rdečo dopisal naslov 'Sinfonia pastorale' ter dodal še približno deset popravkov s svinčnikom v 2. in 5. stavku. Dokaz, da je kopist partituro prepisal neposredno iz avtografa, so z njegovo roko dodane številke na zgornjem robu Beethovnovega rokopisa, ki se skladajo s sicer neoštevilčenimi stranmi vsakega od stavkov prepisa. Četrti stavek simfonije ni izvirni Klumparjev prepis, ampak poznejši prepis neznane roke. Ugotovljeno je bilo, da je bil spartiran po izvirni izdaji partov iz leta 1809.« dodaja Bagaričeva.
Ljubljanski Filharmoniki so Beethovna za častnega člana želeli izvoliti že leta 1808, prav v letu nastanka Pastoralne simfonije, a je na Dunaju živeči častni član Filharmonične družbe sporočil, da je skladatelj »preveč muhast in premalo uslužen«. Potem so leta 1819 s posredovanjem dunajskega magistratnega svetnika skladatelju izročili diplomo s častnim članstvom z datumom 15. marec 1819, skupaj s statutom družbe in članskim seznamom. V pismu so zapisali: »Tukajšnja filharmonična družba je z namenom izboljšanja občutja in vzgoje okusa na področju glasbe morala skozi neutrudno prizadevanje, družbi navznoter in navzven tudi s smotrno izbiro novih članov dati vedno večjo težo, solidnost in ponos, biti prežeta z željo, število častnih članov okrasiti z vašim blagorodjem. Podpisana direkcija kot organ družbe tokrat skozi realizacijo splošne želje le-te, izpolni najbolj prijetno dolžnost s tem, da vaše blagorodje imenuje za častnega člana in prosi za sprejetje tega dokaza, polnega svojega najglobljega občudovanja.«
Beethoven se je nato zahvalil s pismom 4. maja 1819, kjer je napisal, da zna ceniti priznanje za »neznatne« zasluge v glasbeni umetnosti. »Častni dokaz, ki so mi ga podelili častivredni člani Filharmonične družbe kot priznanje mojim neznatnim zaslugam za glasbo ... znam ceniti in bom ob priliki kot dokaz svojega spoštovanja poslal družbi prek omenjenega gospoda magistratnega svetnika Tuscherja eno svoje, še neobjavljeno delo – Kjer bi me družba sicer potrebovala, bom vedno pripravljen. Filharmonične družbe najvdanejši častni član Ludwig van Beethoven.«
Glasbena zbirka NUK je partituro prevzela od akademije za glasbo v Ljubljani 28. junija 1955. Akademija je namreč v povojnih letih delovala v zgradbi Glasbene matice in razpolagala tudi z njeno bogato knjižnico. Kot pojasnjuje Bugaričeva, je v prevzemnem dokumentu navedeno: Beethoven, Symphonie pastorale, orkestralna partitura, starinski prepis.
Prevzemni dokument je za NUK podpisal Ludvik Zepič, v poslovnem poročilu za leto 1955 pa je zabeleženo, da je »NUK Akademiji za glasbo v Ljubljani odstopila okrog 800 antikvaričnih, po večini nemških šolskih teoretičnih muzikalij, prejela pa mnogo pomembnejšo tvarino in sicer muzikalije iz dragocenega arhiva ljubljanske Glasbene matice, to je nad 1000 slovenskih rokopisnih skladb starejših slovenskih skladateljev, ter obsežnejše mape zgodovinsko važnih društvenih spisov bivše ljubljanske Filharmonične družbe.«
Medtem ko je torej prepis partiture Beethovnove Šeste simfonije s skladateljevimi lastnoročnimi pripisi v Nuku, je skladateljevo pismo ljubljanskemu Filharmoničnemu društvu bilo vrsto let v arhivu društva, po vojni pa so ga skupaj z drugimi zakladi najprej prodali v Švico, nazadnje pa je prispelo v Beethovnov arhiv v Bonnu, kjer je še danes.
Včeraj so v Viteški dvorani Križank predstavili znanstveno-kritično izdajo faksimila prepisa Bethovnove 6. simfonije. Ljubljanska kopija rokopisa, ki je ena od dveh ohranjenih prepisov skladateljevega avtografa, je v obliki fototipske reprodukcije izšla v
Beethovnovo pismo je bilo skoraj pol stoletja pozabljeno, dokler ni nanj naletel ljubljanski zdravnik in kronist družbe Friedrich Keesbacher. Leta 1862 ga je našel v arhivu Filharmonične družbe. In ker je bil med društvenimi muzikalijami kot edini vir s sledmi skladateljeve roke le prepis partiture 6. Beethovnove simfonije (imenovane Pastoralna), je domneval, da je to to. Keesbacherjevi tezi so raziskovalci glasbene preteklosti na Slovenskem pritrjevali in nasprotovali. »Utemeljitve niso slonele na oprijemljivih virih, razen v člankih Ivana Klemenčiča, ki se je skliceval na primerjalne raziskave, opravljene v mednarodnem okviru v sedemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja.« pravi vodja glasbene zbirke v Nuku dr. Alenka Bagarič.
In kaj torej danes pravzaprav vemo? Da je bila partitura prepisana iz Beethovnovega avtografa s popravki v zadnji četrtini leta 1808. Da je delo prepisal Beethovnov kopist z imenom Joseph Klumpar. Služila je za prvo javno izvedbo simfonije pod skladateljevim vodstvom na Dunaju 22. decembra 1808. »Skladatelj je na naslovnico z rdečo dopisal naslov 'Sinfonia pastorale' ter dodal še približno deset popravkov s svinčnikom v 2. in 5. stavku. Dokaz, da je kopist partituro prepisal neposredno iz avtografa, so z njegovo roko dodane številke na zgornjem robu Beethovnovega rokopisa, ki se skladajo s sicer neoštevilčenimi stranmi vsakega od stavkov prepisa. Četrti stavek simfonije ni izvirni Klumparjev prepis, ampak poznejši prepis neznane roke. Ugotovljeno je bilo, da je bil spartiran po izvirni izdaji partov iz leta 1809.« dodaja Bagaričeva.
Beethoven in Ljubljana
Ljubljanski Filharmoniki so Beethovna za častnega člana želeli izvoliti že leta 1808, prav v letu nastanka Pastoralne simfonije, a je na Dunaju živeči častni član Filharmonične družbe sporočil, da je skladatelj »preveč muhast in premalo uslužen«. Potem so leta 1819 s posredovanjem dunajskega magistratnega svetnika skladatelju izročili diplomo s častnim članstvom z datumom 15. marec 1819, skupaj s statutom družbe in članskim seznamom. V pismu so zapisali: »Tukajšnja filharmonična družba je z namenom izboljšanja občutja in vzgoje okusa na področju glasbe morala skozi neutrudno prizadevanje, družbi navznoter in navzven tudi s smotrno izbiro novih članov dati vedno večjo težo, solidnost in ponos, biti prežeta z željo, število častnih članov okrasiti z vašim blagorodjem. Podpisana direkcija kot organ družbe tokrat skozi realizacijo splošne želje le-te, izpolni najbolj prijetno dolžnost s tem, da vaše blagorodje imenuje za častnega člana in prosi za sprejetje tega dokaza, polnega svojega najglobljega občudovanja.«
Beethoven se je nato zahvalil s pismom 4. maja 1819, kjer je napisal, da zna ceniti priznanje za »neznatne« zasluge v glasbeni umetnosti. »Častni dokaz, ki so mi ga podelili častivredni člani Filharmonične družbe kot priznanje mojim neznatnim zaslugam za glasbo ... znam ceniti in bom ob priliki kot dokaz svojega spoštovanja poslal družbi prek omenjenega gospoda magistratnega svetnika Tuscherja eno svoje, še neobjavljeno delo – Kjer bi me družba sicer potrebovala, bom vedno pripravljen. Filharmonične družbe najvdanejši častni član Ludwig van Beethoven.«
Šesta simfonija v Nuku
»Drugače v Ljubljano ne bi mogla priti.«
Kot je včeraj povedal maestro Uroš Lajovic, je Pastoralna Simfonija zagotovo tisto delo, ki ga je v pismu omenjal Beethoven. »Drugače v Ljubljano ne bi mogla priti. To ni bila roba, ki bi jo človek kar tako podarjal. «Glasbena zbirka NUK je partituro prevzela od akademije za glasbo v Ljubljani 28. junija 1955. Akademija je namreč v povojnih letih delovala v zgradbi Glasbene matice in razpolagala tudi z njeno bogato knjižnico. Kot pojasnjuje Bugaričeva, je v prevzemnem dokumentu navedeno: Beethoven, Symphonie pastorale, orkestralna partitura, starinski prepis.
Prevzemni dokument je za NUK podpisal Ludvik Zepič, v poslovnem poročilu za leto 1955 pa je zabeleženo, da je »NUK Akademiji za glasbo v Ljubljani odstopila okrog 800 antikvaričnih, po večini nemških šolskih teoretičnih muzikalij, prejela pa mnogo pomembnejšo tvarino in sicer muzikalije iz dragocenega arhiva ljubljanske Glasbene matice, to je nad 1000 slovenskih rokopisnih skladb starejših slovenskih skladateljev, ter obsežnejše mape zgodovinsko važnih društvenih spisov bivše ljubljanske Filharmonične družbe.«
Medtem ko je torej prepis partiture Beethovnove Šeste simfonije s skladateljevimi lastnoročnimi pripisi v Nuku, je skladateljevo pismo ljubljanskemu Filharmoničnemu društvu bilo vrsto let v arhivu društva, po vojni pa so ga skupaj z drugimi zakladi najprej prodali v Švico, nazadnje pa je prispelo v Beethovnov arhiv v Bonnu, kjer je še danes.
