Gorenjski slavček: Kemično čiščenje slovenskega železnega repertoarja

O nocojšnji premieri Foersterjeve opere Gorenjski slavček se govori kot o Švara-Tauferjevem konceptu. Medtem ko prvi (dirigent) opero primerja s Črnimi maskami, drugi (režiser) govori o čiščenju balasta in blagi aktualizaciji.

Zgodba o Franju, ki se vrne v domači kraj, kjer ga čaka Minka, dekle z lepim z glasom, ki bi jo utegnil odpeljati v tuji svet, je stara več kot sto let. Libreto za opero, ki je bila sprva opereta, je napisala Luiza Pesjak. Krstna predstava je bila v ljubljanskem Deželnem gledališču aprila 1872, kot opera pa je na istem odru zaživela leta 1896. Od takrat je Slavček reden gost opernih repertoarjev. V ljubljanski Operi so prepričani, da bo tudi nova postavitev na sporedu več sezon. Prvih osem predstav je menda že razprodanih, pravita dirigent Igor Švara in režiser Vito Taufer.

Slavček sodi med največkrat izvajane in najbolj priljubljene slovenske opere. Tudi tokratno vrnitev naj bi spodbudil glas občinstva.

Švara: Ta opera je pač najbližja Slovencem. Vsaj v dosedanjih postavitvah z narodnimi nošami, Blejskim otokom v ozadju, polna nacionalnega, gorenjskega naboja. Tokratna uprizoritev teh prvin nima več, vsaj ne toliko. Režiser jo je posodobil, ni več noš in kiča ...

Da ne bo občinstvo razočarano.

Švara: Ne! Glasba ostaja ista. Mogoče je branje partiture malce drugačno. Smo le 140 let za nastankom opere in kot drugače beremo Shakespeara, drugače deklamiramo Prešernovo Zdravljico, so se podobni preskoki zgodili tudi v glasbi. Mnogi režiserji danes delajo obupne predstave iz Puccinijevih, Verdijevih, Wagnerjevih oper. Gre za ekstravaganco, ki jo težko razumemo, iskanje nečesa novega le za to, da ni več staro, pa čeprav nima več nobene zveze s samo opero. Pri Slavčku so pretekla desetletja izrazito spreminjala koncept. Kot otrok sem gledal Simonitijevo predstavo z narodnimi napevi, potrkanim plesom, ljudsko Vsi so prihajali... To je bila verzija, ki je bila takrat sprejemljiva, lepa, ljudem pri srcu. Prvega reza z nekaj spremembami se je lotil Lovrenc Arnič z Neubauerjem, predzadnja verzija je nastala z dirigentom Markom Gašperšičem. Sam sem kot dirigent predstave doslej podedoval in tako je to zdaj moja prva prava premiera.

Kaj nam danes govori ta na nek način naivna, preprosta zgodba o nadarjeni mladenki iz province? Nam je sploh lahko blizu?

Taufer: Nikakor ne gre za naivno zgodbo, mislim, da je dobra in celo zelo aktualna. V njej je kup dilem: dekle bi se moralo posloviti od domače hiše, od fanta, od matere, ki ji grozi odvzetje hiše in bi ji hčerin zaslužek lahko prišel prav. Vsi so nekako razdvojeni. Rekel bi, da gre za izrazito meščansko dramo z elementi psihologije. Vsaj te smo skušali vnesti in poudariti.

Švara: S Tauferjem sva iskala dramaturško nit. Še vedno je to prikupna opera, glasba je romantična, smo pa nekatere reči naredili drugače. Recimo glavni plesi so postavljeni na konec kot rajanje oziroma zaključek. Kot svatba. In mislim, da je to dober efekt.

Taufer: Ničesar nismo skušali aktualizirati na silo, sama po sebi je ta opera lahko blizu tudi današnjemu poslušalcu, gledalcu. Ker je bila tradicija uprizarjanja v ljudskosti, smo tokrat iskali univerzalen okvir. Zgodba je po moje pravljična in v tem smislu smo jo tudi scenografsko oblikovali.

Pri študiju opere sta se soočila z deloma uničeno partituro.

Taufer: Da in to je bil problem. V sto in več letih, odkar je bila prvič izvedena, je bila opera tolikokrat predelana, da se ne ve več točno, kaj in kako. Zgodba, ki sem jo najprej dobil v roke, je bila mestoma nesmiselna, zato smo vrnili nekaj elementov iz starih, raztreščenih verzij, odrezali pa folklorne, ki jih avtor ni imel v mislih in za katere mi sploh ni jasno, zakaj so vanjo prišli. Najhuje pa je, da manjka osrednja arije Minke, torej Gorenjskega slavčka. Je iztrgana iz partiture in izgubljena. Te luknje se pač nismo dotikali in na tem mestu ostaja ljudska pesem, ki so jo nekoč vstavili ... Bogve zakaj.

Švara: Glasbena matica je že leta nazaj opero izdala kot klavirski izvleček, partitura pa je bila fotokopija originala, vendar je bila skozi vse te izvedbe počečkana in neuporabna. Tudi jaz sem pred leti dirigiral iz klavirskega izvlečka.

Tokrat sva z režiserjem hotela očistiti vse tisto, kar ni Foersterjevega. Želela sva vključiti originalno Minkino arijo, a je v stari partituri izrezana. Nikoli se očitno ni izvajala, obdržal pa se je Simonitijev vložek, ki je tako ostal tudi v tej predstavi. Tukaj vidim veliko podobnost s Črnimi maskami. Slavček čaka na nekoga, ki bo to partituro naredil po originalu. Potrebuje kemično čiščenje, nova očala, skozi katere pogledaš na samo dogajanje. Zadnje besede o Slavčku tudi nocošnja premiera tako ne bo povedala.

Tu je tudi odgovor, zakaj Foersterjevo opero še uprizarjati.

Taufer: Pa saj sploh ni tako zelo stara. Je pa res, da je avtentičnega Slavčka težje rekostruirati kot grško tragedijo staro dva tisoč let. Kar govori o našem pravem odnosu do kulturne dediščine. Ko so mi ponudili režijo, sem sprejel, ker sem vedel, da se da narediti postavitev, ki bo delovala sveže, ker gre za učinkovito odrsko delo in ker je novih tako ali tako zelo malo.

Kateri prizor ste kot režiser prepoznali kot ključen, napet, dramski prizor.

Taufer: Vse. Glasba je sama po sebi odrsko zelo učinkovita, zato sem bolj kot moji predhodniki prisluhnil libretu. Luiza Pesjak, slovenska pesnica 19. stoletja, je vanj prelila precej sebe in svoje travme.

Zasedbi sta dve, ena malce zrelejša in druga mlada.

Švara: Prav je, da mladi dobijo čim več priložnosti, nekateri od njih so celo debitantje.