Grega Skočir in Tomi Meglič: V čevljih drug drugega

Pred skupnim koncertom 9. decembra v Stožicah smo soočili oba pevca Big Fooot Mame in Siddharte. Bilo je čustveno.

Objavljeno
24. november 2016 16.19
Robert Rebolj, Vikend
Robert Rebolj, Vikend

Če so mediji nekoč Big Foot Mamo in Siddharto skušali prikazati kot velike rivale, ki se potegujejo za naziv največjega slovenskega rock benda, je danes jasno, da sami nikoli niso pristali na to. Ne le da pevca Grega Skočir in Tomi Meglič skupaj hodita na koncerte, smučanje, nogomet ali pa le na pivo in debato - zdaj bosta skupini združili moči še na odru: v Stožicah na Ritmu mladosti pripravljajo skupni koncert, kjer se bosta prepletala repertoarja, pesmi in člani.


Skupini izhajata iz različnih glasbenih izhodišč. Katera glasba je vaju »usodno zaznamovala«?

Grega: Ko sem postal najstniško jezen, me je navdušil Billy Idol s pesmijo Flesh For Fantasy, še danes se spomnim, kako si je razmazal pljunek po obrazu v Peter's Pop Showu. Temu so sledili Motörhead, Lenny Kravitz ipd. Ameriško sceno, Bon Jovi in ostale glam rockerje pa sem prav sovražil, čeprav smo We're Not Gonna Take It od Twisted Sisters kar prepevali. Takrat smo bili namreč ravno s šolo na smučanju, »štil« od metle pa nam je služil kot mikrofon. (smeh) Moja prva »glasbena« majčka je bila od skupine Duran Duran, prva plošča, ki sem si jo kupil sam, pa Opus Dei skupine Laibach.

Tomi: Meni pa so rekli, da imajo Guns n' Roses najboljšega kitarista na svetu, Slasha, in to je bilo dovolj, da me je ameriški power rock povsem prevzel. Temu so sledili Pearl Jam, posebno s pesmijo Black, ki še vedno najde mesto v raznih kompilacijah. Pred tem pa sem imel kar dolgo obdobje Michaela Jacksona, ploščo Thriller sem namreč dobil za rojstni dan.

Kako sta doživela zgodovinske koncerte eden drugega?

Tomi: Koncerti BFM v Križankah, Hali Tivoli in lani v Stožicah so zame legendarni, čustveno so bili najbolj nabiti, to je pravi rokenrol praznik in nekaj povsem drugega, kot pa ko pride k nam neka svetovna zvezda. Takrat je v zraku že nekaj ur pred začetkom prava napetost, in samo čaka se, kdaj se bodo iskre vžgale in bo vse skupaj eksplodiralo.

Grega: Koncert Siddharte za Bežigradom, ufffff! Takrat sem si prvič resneje poškodoval koleno, ko sem iz Vip sektorja plezal čez ograjo, ubral sem namreč nogometni, navijaški pristop, da sem lahko potem dobesedno prišepal na zelenico in užil to norijo! (smeh)

Nekaj vaj je že za vami. Kako je stati v čevljih drugega?

Tomi: Vse skupaj doživljam precej čustveno, namreč poslušati bend, katerih velik oboževalec sem, kako igra naše komade, je zelo zelo dober občutek. Nam njihova glasba paše, všeč nam je, da je v njej toliko energije. Nekatere komade smo zato pustili identične, v druge pa smo dodali nekaj Siddharte. Najraje bi videl, če bi lahko že na prihajajočih koncertih te pesmi tudi igrali, a moramo žal čakati do Stožic! Kasneje pa ni dvoma, igrali bomo tudi BFM. Ima pa Grega nekaj vokalnih specifik, ki te jih ne more naučiti nobena šola, zato ga bomo vseeno povabili tudi v svoje vrste, nekaterih stvari ne more odpeti noben drug.

Grega: Zdaj, ko kopljemo po Siddharti, šele zares vidimo, kako zanimivo različna glasbena pristopa imamo. Mi radi poenostavljamo. Nekatere skladbe pa so si tako sorodne, da prav kličejo po prepletu. Je pa res čustveno in tudi v Tomijeve čevlje ni lahko stopiti. S kakšno steklenico piva je nekoliko lažje, ampak... (smeh)

Benda se glasbeno in tekstovno močno razlikujeta. BFM je bolj neposredna, Siddharta mistična. Katera beseda vama najprej pride na pamet, ko pomislita na nasprotni bend?

Grega: Telo, srce, vonj ... Kar zadeva nas, so verjetno najpogostejše kri, trga, morda tudi srajca. Ljubezni pa ni bilo nikdar, to smo vedno kamuflirali!

Tomi: Nimfomanka in tulipan. Nekoč mi je Jonas rekel: »Poslušaj, Tomi, saj teksti so okej, samo tole kri bi pa res lahko malo manjkrat omenil!« Krvi je bilo verjetno res kar precej! (smeh) Smo se pa zavestno izogibali besedi nocoj. No, ampak potem smo jo pa nekajkrat tudi nalašč uporabili. (smeh)

Podobno je z naslovi, BFM je zelo konkretna, Siddharta pa naslavlja pesmi z besedami, ki jih v pesmi sploh ni. Kako bi naslove drug drugemu izbrala vidva?

Grega: Jaz bi zamenjal Na soncu z Rad bi te videl v srce. Čemu neki sonce, če se sploh ne pojavi v pesmi? Enkrat?! (smeh)

Tomi: Pri BFM bi bila vsaka menjava samo na slabše, njihovi naslovi so konkretni, močni. Mi pa smo glede tega res kar malo »bluzili«. Danes vidim, da je bolje, če si konkreten. A včasih se kitice niso smele ponavljati, refreni so bili prav tako gostobesedni, zato smo za naslove izbirali besede, ki bi povezovale. Zdaj pa imamo še sami težave s tem, saj je treba ob kakem naslovu kar malo pomisliti, katera pesem je že to! (smeh)

Zanimivo je, da sta vas zaznamovala dva različna -ina: Peter Lovšin in Vlado Kreslin.

Grega: Pero je res svojeglav umetnik, naš glasbeni guru, učil nas je, kako je treba priti na koncert in kako oditi z njega. Zanj je značilen en sam preprost in spretno zakamufliran hedonizem, tako v glasbi kot ob njej. S spremstva na njegove poti, ko je del BFM igral v njegovi skupini, nas je nato izstrelilo na našo pot.

Tomi: Meni pa se zdi, kot da so bili Martin Krpan predhodniki Siddharte. V rokenrol izražanju smo si precej blizu in logično se nam je zdelo, da smo Kreslina pri prvencu povabili k sodelovanju, on pa nas za priredbo Od višine se zvrti. Željo po zapletanju stvari pa smo morda nezavedno pobrali od Lačnega Franza, ki je bil nekoliko bolj artističen. (smeh)

Kot velika ljubitelja nogometa sta že igrala v skupni ekipi proti novinarjem in celo zmagala, kdo pa bi danes zmagal v tekmi Siddharte proti BFM?

Grega: Pred desetimi leti bi morda še bili nekoliko bolj tekmovalno nastrojeni, ampak imam občutek, da so oni zdaj vseeno bolj športni kot mi! (smeh)

Tomi: Jaz pa menim, da bi se tekma končala predčasno! Pravega športnega naboja bi bilo za nekaj minut, ravno toliko, da bi imeli potem gradivo za nekajurno analizo. Sama tekma pa bi bila dejansko le farsa! (smeh)