Happy Ol' McWeasel - Poskočne podlasice v drugo

Štajerska zasedba bo kmalu v živo predstavila album Heard Ya Say!
Objavljeno
09. marec 2015 10.26
Zdenko Matoz
Zdenko Matoz
Skupina Happy Ol' McWeasel, ki je našla idealen spoj ljudske glasbe in punk rocka, je s prvencem No Offence hitro osvojila ušesa domačih, evropskih in tudi japonskih poslušalcev. O uspehu na Daljnem vzhodu in novem albumu Heard Ya Say!, ki ga bodo predstavili 17. marca v ljubljanskem klubu Gala Hala na Metelkovi, smo se pogovarjali s pevcem Gregorjem Jančičem - Moonom.

Že s prvencem No Offence ste glasno opozorili nase. To gre verjet­no predvsem na račun folk-punk kombinacije?

Naša skupina je sestavljena iz zelo glasnih članov in vsak ima vedno prav, radi delamo v skupnem duhu in stoodstotno zagovarjamo, kar naredimo. To se vidi tako v naših video­spotih kot v živo. Naša pojavnost in naš nastop sta takšna, kakršni smo. Mi nič ne igramo.

Prihajamo iz različnih rockovskih zasedb, ki so sčasoma poniknile. Vsi pa smo vedno radi poslušali folk glasbo, ne samo keltskega izvora. Ko sva bila nekoč s harmonikarjem Primožem Zajškom na pijači, sva rekla, da bi za foro naredila nekaj drugačnega, neko na irski glasbi temelječo glasbeno skupino, ki bi lahko nastopila ob prihajajočem prazniku sv. Patricka, najpomembnejšega irskega svetnika. Vedno smo radi poslušali skupino The Pogues, kmalu pa se je dalo tudi pri nas v živo videti zasedbi Dropkick Murphys in Flogging Molly. Tako smo za mariborsko Pekarno pripravili irski ljudski glasbeni program v bolj punkovski izvedbi. V enem tednu smo se naučili več zim­zelenih irskih pesmi in ugotovili, da je bil naš nastop zelo všeč alternativnemu občinstvu. In ker smo tudi mi uživali, smo se odločili, da bomo nadaljevali.

Ob izidu albuma No Offence 2012 ste imeli kar nekaj nastopov v tujini.

Naša pot je precej spontana. Rad pravim, da najslajše stvari nastanejo iz nekih nepredvidenih situacij. Seveda pa moraš biti iskren do tega, kar delaš. Nikamor se ne silimo, gremo po svoji poti, za katero smo prepričani, da je prava. Za nastope v tujino nas pa kar pokličejo. In kamorkoli nas pokličejo, mi radi pridemo. To nam tudi daje elan, da rinemo naprej.

So bili to nastopi po klubih ali festivalih?

Menim, da je to bil svojevrsten fenomen. Pet let smo igrali po festivalih po Sloveniji in Evropi, pa še niti albuma nismo imeli. Potem smo se vendarle odločili, da posnamemo prvenec. Običajno posnameš album in šele potem sledijo povabila iz tujine. Za pokušino smo začeli s singli ­Irish Rover leta 2009 in Hairy Grizzly naslednje leto. Potem smo pa rekli – pubeci, gremo res plato dat ven, ne? Prvenec No Offence smo kar dobro predstavili po Sloveniji. V bistvu smo morali tu vložiti precej več truda, da smo se lahko predstavili občinstvu.

Mogoče zato, ker je bil v tujini ta slog že bolj prepoznaven?

Res je. Potem ko smo se lahko predstavili, smo si hitro povečali obseg občinstva. V Sloveniji je za mlade glasbene skupine težko, da se sploh predstavijo, tako glede prostorov za igranje kot glede medijske pozornosti. Happy Ol' McWeasel smo se kar dobro znašli v tem našem prostoru in znotraj tega manevriramo, precej tudi s pomočjo medijev, ki pokažete interes za našo glasbo in to znate tudi ovrednotiti.

Kako pa je naneslo, da so vaš prvenec začeli prodajati na Japonskem?

Zgodilo se je povsem spontano. Z neke japonske neodvisne založbe, ki deluje na entuziastični pogon, so se nam oglasili, da smo jim zelo všeč in naj jim prodamo nekaj cedejev, da jih bodo oni prodali naprej. Ko so nas poklicali čez dva meseca, so povedali, da so vse prodali, in predlagali, da bi na Japonskem licenčno izdali album, saj je bil odziv kupcev zelo dober. Potem so fantje iz neodvisne založbe stopili do Tower Records, ki je na Japonskem tako mreža glasbenih trgovin kot založba. Skupaj so ugotovili, da je naša glasba zanimiva za japonski trg, in smo z njimi podpisali pogodbo. Oni so izdelali posebno japonsko različico našega prvenca, ki je v fizični obliki že razprodana, tako da jo zdaj prodajajo le v digitalni obliki. Japonski album ima dodano akustično različico skladbe Good Deeds, ki je izšla na novem albumu. V trgovinah smo imeli celo posebno polico z našimi albumi. Odzivi Japoncev so res neverjetni, saj delajo tudi lastne videorazličice naše pesmi Hairy Grizzly. Res je simpatično, da kar sami od sebe počnejo kaj takega. Kmalu bomo podpisali pogodbo tudi za licenčni izid drugega albuma na Japonskem. Nato pa osvojimo še Kitajsko in smo zmagali. (smeh)

Kakšna je bistvena razlika med prvencem in novim albumom Heard Ya Say!?

Bistvena razlika je, da je prvenec le prvenec. Pred izidom je to neraz­iskano območje, ker ne veš, kaj se bo zgodilo. Nimaš še dovolj odzivov na svoje studijsko delo. Pravim, da je drugi in tretji album najteže izdati. Čeprav se niti ne obremenjujemo preveč, smo vseeno čutili neki pritisk, ko smo ga skoraj pol leta snemali. Glasbeno pa se mi zdi bolj zrel. Na njem je 12 naših avtorskih pesmi, na prvencu pa smo imeli štiri predelave ljudskih. Nove še vedno sledijo glasbeni usmeritvi s prve plošče, odkrivajo pa tudi neke druge smeri, saj je glasba bolj sofisticirana, bolj razdelana, sporočilnost pa je večplastna. Vsaj nam se tako zdi.

Pri tej glasbeni zvrsti je običajno poudarek na veseljaštvu in opijanju, vendar vaša besedila to presegajo.

Čeprav naša glasba na prvo poslušanje zveni veseljaško, je album Heard Ya Say! nekoliko globlji, nekatera besedila so hudo osebna, in ne površno splošna. Tako album prikazuje dve naši plati, ena je zabavljaško-vesel­jaška, druga pa je bolj osebnoizpovedna. Skladbe se mi zdijo precej raznolike, saj premoremo poleg poskočnic tudi nekaj balad.