Inventura 2017: Zvezdnik zadržane sorte

Princ teme Nick Cave je ganil razprodane Stožice s svojo stalno spremljevalno skupino.
Objavljeno
29. december 2017 12.02
Zdenko Matoz, Igor Bratož
Zdenko Matoz, Igor Bratož

Srčnost in iskrenost sta gotovo umetniški vodili avstralskega alter blueserja Nicka Cava, ki je 30. oktobra v razprodani­ dvorani Stožice predstavil nov album zasedbe Nick Cave and the Bad Seeds ­Skeleton Tree.

To je bil eden izmed letošnjih najtežje­ pričakovanih koncertov, na katerega se je zgrnilo občinstvo iz sosednjih pa tudi bolj oddaljenih držav. Na tem koncertu je umetnik – njegov sin je tragično preminil ob nastajanju tega albuma – razdajal sebe ob vrhunski spremljavi zanesljive zasedbe. Pesmi je podal tako iskreno, tako osebno in pristno, kot da je Cave Pesem sama.

Je eden redkih glasbenikov svetovnega kalibra, ki redno nastopajo v Ljubljani, kar je seveda opazno tudi v njegovi priljubljenosti pri nas. Z zasedbo The Bad Seeds, ki jo vodi njegov glasbeni sobrat Warren Ellis (sintesajzer, klavir, kitara, violina, viola), v njej pa so še Martyn Casey (baskitara), Thomas Wydler (bobni), Jim Sclavunos (tolkala, vibrafon, cevasti zvonovi) in George Vjestica (akustična in električna kitara), je postregel s koncertom leta in doživel stoječe ovacije občinstva.

Da je ta turneja nekaj posebnega, sta vedela tako on kot občinstvo. Cave se po družinski tragediji ni zaprl vase, temveč je čistil bolečino s tem, kar zna, z umetnostjo, glasbo in besedili. Tako sta nastala eden njegovih najmočnejših albumov in ena najbolj pričakovanih turnej.

Svojo bolečino je razgalil tudi v črno-belem in barvnem 3D-filmu One More Time With Feeling režiserja Andrewa Dominika. Za to se je odločil, da mu ne bi bilo treba vedno znova pojasnjevati svoje bolečine. To je storil elegantno, toplo, človeško.

In tak je bil tudi ljubljanski koncert. Neverjetno čuten in sočuten, tak, ki je v resnici povezal občinstvo v celovito enoto, kateri so dajali utrip ritmi Cavovih pesmi. To je bil izvrsten večer pridigarja magije poezije, ko umetnost res zdravi.

»Zgodbe, ki jih piše življenje, interpretirajo pa Cave in njegova zasedba, so tehtne, usodne, večne in poetične, kot zapiski iz svetih knjig, kot osebe, ki živijo svoje obstransko življenje tudi v pesmih Johnnyja Casha, Boba Dylana, Louja Reeda in Leonarda Cohena,« smo zapisali v oceni koncerta.

Nick Cave je zvezdnik zadržane sorte, človek, ki na eni strani zelo dobro ohranja svojo zasebnost, se po drugi, umetniški plati, razgalja, kot se le redkokdo. Glasbeniki takega formata se redko tudi fizično dotaknejo občinstva. Cave pa je, nasprotno, večino koncerta visel na robu odra naslonjen na roke občinstva.

»Pri izvedbi skladbe Higgs Boson Blues je celo zlezel med občinstvo na tribunah, od koder je dirigiral množici ob verzu can you hear my heart beat (ali slišiš utrip mojega srca) in skupaj z njim zasopel – bum, bum, bum.

Pri izvedbi otožne The Weeping Song pa je zlezel na majhen oder sredi občinstva, nato pa v zadnjih dveh skladbah povabil množico na oder, kjer so skupaj izvedli ultimativno desperadovsko krvavo balado Stagger Lee ter lepo, nežno in krhko pesem za slovo – naslovno skladbo s prejšnjega albuma Push the Sky Away.« Nick Cave nas je spomnil, za kaj gre pri rock'n'rollu, za iskrena čustva, ki nam pomagajo v težkih dnevih. Glasba zdravi!

Čisto veselje

Ko je Keith Richards sredi ­septembra s svojeglavo nenatančnimi akordi podkrepil­ ­začetek skladbe Sympathy for the Devil v blatnem dolu v Spielbergu,­ kamor so Rolling­ Stones zavili na turneji No Filter, se ni nihče pretirano pritoževal.

Koncert legendarnih sedemdeset­letnikov je vsekakor bil doživetje, ki ni na voljo vsak dan, a bolj ko sem se proti koncu leta spraševal, kaj od slišanega me je letos najbolj navdušilo, bolj sem proti vrhu postavljal in na koncu tudi postavil marčevsko premiero v ljubljanski Operi v koprodukciji z bretonsko Opéro de Rennes, komično opero signorja crescenda Gioachina Rossinija La Cenerentola, Pepelko torej.

Zakaj? Zelo preprosto, zaradi ­Angeline, ki jo je s suvereno ­lahkoto za moja neuka ušesa briljantno uprizorila Nuška Drašček Rojko. Njeni Angelini oziroma Pepelki ne manjka tako rekoč nič, prepričljivo, z nenehno iskrivostjo, muzikalno razposajenostjo zgrajena vloga mi je delovala polno od začetka do sklepne arije Non più mesta.

V tem nastopu ni bilo opaziti praznin, prezenca mezzosopranistke je bila odlična tako v burlesknejših kot v bolj dramatičnih prizorih, nevsiljivo temperamentna Pepelka Nuške Drašček Rojko je nežna, srčna in odpuščajoča, aristokratsko modra v svoji nedolžnosti, ko pa se loti umetnosti belcanta, prepriča z vokalno polnostjo in očarljivo čistimi koloraturami, da je veselje, kar videlo se je – ali pa sem to hotel videti –, da gostujoča solistka preprosto uživa v tem, kar počne.

Ne morem soditi, zgolj domnevam, da daje poseben 'flair' in gladkost tej ljubljanski postavitvi dokaj preprostega dela francoski vpliv, saj je to obnovljena režija sopotnika newyorških bitnikov Jérôma Savaryja, ki jo je podpisala sodelavka pokojnega režiserja Frédérique Lombart, a brez lahkotne spevnosti, kakršno je že na premieri pokazala Nuška Drašček Rojko, bi zadeva najverjetneje učinkovala veliko manj prepričljivo.

Se že veselim konca maja prihodnje leto, ko bo Pepelka spet na programu SNG Opera in balet Ljubljana.