Iz pompoznosti v intimnost

Slovenska popevka: V luči življenja pevke Nine Strnad in pianista Petra Miheliča.

Objavljeno
01. april 2016 17.41
Tina Lešničar
Tina Lešničar

»Zimzeleni nas vračajo v čas nedolžnosti in nas polnijo z občutkom vsemogočnosti, zato se tako radi zatekamo k njim: ker prižigajo v nas luč življenja.«

To so besede, ki vabijo na koncert pevke Nine Strnad in pianista Petra Miheliča, ki bosta novi album z naslovom V luči življenja predstavljala danes v mariborskem Salonu uporabnih umetnosti in jutri na velikem odru ljubljanske Drame.

Glasbenika sta se spoznala pred petimi leti, natančneje 8. januarja 2010 – se očitno usodnega srečanja spominja mlada pevka Nina Strnad. »Takrat sem obiskovala zadnji letnik na Konservatoriju za glasbo in balet in se poskušala uveljaviti na jazzovski glasbeni sceni. Ravno sem se pripravljala na koncert v Jazz klubu Gajo z meni dotlej nepoznanim pianistom Petrom Miheličem, ki je prišel iz New Yorka, kjer je živel dolga leta. Ko sem prebrala impresiven seznam svetovno znanih glasbenikov, s katerimi je sodeloval, me je napadla velika trema.«

A takoj ko je med njiju stopila glasba, je bila trema pozabljena. »Najprej sem opazila, da si ne hodiva po prstih. Peter je pretanjen pianist, odličen pri spremljanju pevk, kar pri glasbenikih takega kova ni tako samoumevno. Kljub »spremljevalni« vlogi, ohranja svoj jasen značaj – ta pa je pri Petru precej čustven. Glasbo značilno obarva in ohranja spevne elemente,« njuno takojšnjo kemijo opiše Nina Strnad.

To Miheličevo lastnost je spoznal tudi legendarni pevec Jon Hendricks in ga povabil v svojo stalno zasedbo. Z njim ustvarja že od leta 1998. Sicer pa je Mihelič, ki je študiral v Grazu in se že leta 1990 odselil v New York, v svoji več kot petindvajsetletni karieri sodeloval z mnogimi zvenečimi imeni jazza, kot so Clark Terry, Mel Lewis, Benny Bailey, Duško Gojković, Sheila Jordan, Etta James, Annie Ross, Mark Murphy, Jimmy Cobb in Kenny Washington.

Z njimi je nastopil na pomembnih koncertnih prizoriščih od Carnegie Halla in Lincoln Centra v New Yorku, do Symphony Halla v Detroitu in Chicagu ter Kennedy Centra v Washingtonu in festivalih kot so JVC Jazz Festival, North Sea Jazz Festival v Rotterdamu, Playboy Jazz Festival in Detroit Jazz Festival.

Redno pa sodeluje tudi s slovenskimi glasbeniki predvsem z bobnarjem Gašperjem Bertoncljem in basistom Nikolo Matošićem, posnel je tudi duet s saksofonistom Lenartom Krečičem, sodeloval z glasbeniki na kompilaciji Chilli Space in kot gost nastopal z Big Bandom RTV Slovenija.

Življenje pesmi in njihovih avtorjev

Več kot petletno sodelovanje z Nino Strnad, ki si je vmes tudi sama že nabrala dolgo koncertno listo, nagrade ter nastope z znanimi imeni, bo letos končno zabeleženo tudi na albumu izbranih slovenskih zimzelenov. Plošči, ki bo pri založbi ZKP RV Slovenija izšla to pomlad, sta nadela naslov V luči življenja. Izbor skladb pa ne ponuja le mozaika slovenskih popevk, ampak tudi »skupek življenjskih poti posameznikov, ki so, če že niso zares živeli, vsaj plod domišljije ali želj njihovih avtorjev.«

Gre torej za povzetek del slovenskih skladateljev in poetov oziroma besedilopiscev iz zlatega obdobja slovenske popevke. Na plošči tako najdemo po dve pesmi šestih skladateljev – Atija Sossa, Jureta Robežnika, Mojmirja Sepeta, Janeza Gregorca, Urbana Kodra in Jožeta Privška. Besedila pa so dela šestih tekstopiscev – Miroslava Košute, Branka Šömna, Gregorja Strniše, Elze Budau, Dušana Velkaverha in Milana Jesiha.

Čeprav so se na repertoarju znašle večne skladbe Nad mestom se dani, Orion, Zlati prah imaš v očeh, Ptica brez kril, S teboj ..., pa sta si zadala izziv iz arhivov obuditi tudi tiste manj znane, morda pozabljene melodije, ki ne odzvanjajo v kolektivnem ušesu Slovencev. Tako so se med dvanajstimi skladbami na plošči znašle še Sepetov Črni klavir, pa Sossovi Moja strast in Čas beži kakor dim ter Na sprehod, ki jo je zložil Urban Koder.

Z aranžmaji sta imela Strnadova in Mihelič precej dela, saj je večina del napisana za revijski orkester, onadva pa sta jih priredila za duet. »Lahko rečem, da sva skladbe predelala iz pompoznosti v intimnost. Ker že dolgo igrava skupaj, se poznava in imava svojo dinamiko, ki pride v teh skladbah precej bolj do izraza, kot v velikem orkestru,« povzema Nina Strnad in dodaja, da gre za zelo intimen projekt in glasbo, ki človeka napolni.