Jan Plestenjak - koncert bi imel vsak dan

Slovenski glasbeni zvezdnik Jan Plestenjak je malo zmedel javnost z napovedjo, da se bo za leto dni umaknil iz soja reflektorjev. Nekateri so začeli špekulirati, ali bo mogoče odšel v samostan, dejstvo pa je, da je odšel v studio in da tam, kot pravi, neizmerno uživa pri snemanju pesmi za nov album. Z njim smo se pogovarjali o koncertih, nastajanju novega albuma in dobrodelnosti.

Po dveh intenzivnih letih promocije albuma Večja od neba in dokumentarnem filmu Priznam ste se odločili za premor.

V dveh letih sem imel 60 koncertov. Skoraj vsi so bili veliki koncerti na visoki produkcijski ravni. Vanje sem vložil veliko energije in čustev. Tudi po 22 letih ne jemljem koncertov rutinsko, kljub vsem izkušnjam, ki jih imam. Še vedno vse doživljam tako po otroško. Tudi zdaj, ko sem začel pripravljati novi album, sem evforičen. Še vedno imam v sebi ta občutek ... po 12 ur sem v studiu in delam nove pesmi. Kot sem rekel nekoč, je to zame večji žur, kot če bi šel z ne vem kakšno punco na večerni randi. To me v tem trenutku bolj zadene. Evforičnost sem ohranil v sebi, in dokler bom to imel, se bom ukvarjal z glasbo. Takoj ko bi to izgubil, bi nehal.

Torej bo to aktiven počitek?

Po dveh letih sem začutil, da nimam več toliko energije, da bi lahko ljudem na koncertu dal toliko, kot upravičeno pričakujejo. Do svojega občinstva, ki kupi vstopnico, čutim veliko odgovornost. Ko nekdo za težko prisluženi denar kupi vstopnico za moj koncert, to ni šala. To je zame, čeprav bo mogoče komu zvenelo primitivno, pomembno merilo. Tako pač je v današnjem času, kjer je žal denar prevladujoča družbena norma. Z nakupom vstopnice za tvoj koncert ti je človek izrazil spoštovanje in tvoja dolžnost je, da mu to nekako vrneš.

To bo leto, ko bo Jan Plestenjak počival od koncertov?

Niti ne od koncertov, bolj od vsega, kar se dogaja okoli njih. Koncerti me polnijo z energijo, vse drugo pa me izčrpa. Intervjuji, fotografiranje, pa ko grem na kakšno prireditev, premiero ...

Morate igrati ob takih priložnostih?

Ne igram, vendar ljudje od tebe nekaj pričakujejo in ne morem priti tja kot izžeta cunja. Take stvari me praz­nijo, sam koncert pa je nekaj najlepšega in to bi lahko počel neprestano. Sicer pa je po mojem mnenju smisel glasbe v tem, da se v živo izvaja pred občinstvom. Ko posnamem album, ga skoraj ne poslušam več, gotovo pa ne več kot trikrat. Zame je prava glasba živa glasba. V avtu poslušam takšno za spodbujanje ustvarjalnosti. Še vedno trdim, da je glasba ena tistih stvaritev, ki te v trenutku, če si seveda odprt, pa nočem, da bi zvenel ezoterično, poveže z vesoljem. Sem tukaj in zdaj, drugega ni. Nekateri potrebujejo za to meditacijo ali kak­šne vaje. Meni se to z glasbo zgodi takoj, ko ustvarjam, ko poslušam.

Pa tudi vožnja z motorjem mi to pričara. Tudi takrat sem tukaj in zdaj, popolnoma zbran, drugače sem mrtev. V današnjem svetu je toliko motenj pozornosti, precej smo izgubili stik s samim sabo, z ljudmi in okoljem. Preveč informacij, preveč vsega. Vse te drobne stvari ropajo našo esenco ... Zdaj sem povsem zašel od vašega vprašanja ... (smeh)

Torej si ne boste privoščili zgolj počitka in lenarjenja?

Ne, le izogibal se bom nepotrebnim obremenitvam. Pesmi za novi album so že napisane. Naredil ga bom neobremenjeno, bo zelo nepretenciozen izdelek. Besedila so pa v mojem slogu, z enostavnimi besedami poskušajo čim bolj sprovocirati poslušalce, da v sebi poiščejo zgodbe, ki so vzporedne z mojo. To mi še vedno ostaja izziv.

Zdaj se ukvarjam s tem, v kakšno glasbeno obliko dati pesmi. Naj se naslonim na bolj moderne zvoke? Pogovarjal sem se z Iztokom Turkom, s katerim sodelujeva pri novem albumu, in me je lepo pomiril s svojim izkušnjami: »Ti kar naredi sedem aranžmajev in bo vsak drugačen. Že v tem procesu se ti bo izkristaliziralo, kako bi katera skladba najbolje zvenela.«

Sicer najraje naredim skladbe v svoje preverjenem glasbenem miljeju, rad pa bi tudi malo raziskoval. Seveda to prinaša negotovost, ker plavaš v vodi, kjer ne čutiš dna. Vendar si moraš postaviti nove izzive, čeprav se je najlaže gibati v varnem in znanem okolju.

Izvajate predvsem pop glasbo, v kateri je takšno raziskovanje in eksperimentiranje precej omejeno in tudi hitreje kaznovano.

Seveda, to je mainstream, v katerem so močno zakoreninjeni kanoni. Zato ima od mainstreamovskih izvajalcev redkokdo pogum, kaj narediti po svoje. A nekaterim uspe. V Sloveniji imam tak položaj, da si lahko dovolim kaj drugačnega. Je pa res, da je udarec ob morebitnem neuspehu precej bolj boleč kot pri nekom, ki se glasbeno še išče.

Kdo skrbi za produkcijo novih pesmi?

Zdaj jo delam sam. Dva albuma sem naredim z bendom, prej pa sem pripravil dvojnega Klasika, za katerega sem sam napisal aranžmaje, razen orkestracije za orkester. Vsake toliko se tega lotim sam, čeprav je veliko dela, ampak mi je v neizmeren užitek.

Zadnje čase je vse več dobrodelnih koncertov. Kakšne so vaše izkušnje z njimi?

V svoji karieri sem imel veliko dobrodelnih koncertov in ne vidim nobenega problema v tem. Človeku, ki naredi nekaj za nekoga, pa niti ni nujno, da je dobrodelno, je to v veliko notranje zadovoljstvo. To je prvo in osnovno. Imamo tudi pregovor, da prijatelja spoznaš v nesreči, jaz pa pravim, da še boljšega prijatelja spoznaš v sreči.

Sočustvovanje z nesrečo drugih se mi zdi lažje čustvo kot veselje zaradi sreče drugih. To se mi zdi manj sebično. Če pomagaš ljudem, ki so v stiski, sebi rečeš, da si dober človek, in je malo katarzično. Kar je povsem v redu, da imamo ta čustva. Zelo pa sem žalosten, ko potem nekateri postavijo tipično slovensko vprašanje: ali glasbeniki to počnejo zaradi reklame. Kaj ne bi bilo lepo, če bi si vsi ljudje na svetu delali dobro reklamo s tem, da bi pomagali drugim? (smeh)