Janez Dovč − Zavist spremeniti v zavest

Deveti festival Godibodi bo od 2. do 4. junija v ljubljanskem Hostlu Celica.

Objavljeno
01. junij 2016 17.19
Zdenko Matoz
Zdenko Matoz
Poleg Ljubljane bo festival potekal še v devetih mestih, nove izdelke pa bodo predstavili ElaBanda, Zamee, Radio Mondo, Ethnotrip in El Kachon. Poseben program pa bo, nam je med drugim povedal programski vodja festivala Godibodi Janez Dovč, pripravil tudi Danijel Černe Mystica.

Kdaj in zakaj je nastala glasbena zadruga Celinka?

Ustvarjalno polje Celinka je nastalo leta 2007 iz organske potrebe po infrastrukturi, ki bi glasbenikom pomagala pri izdajanju glasbe, pri promociji. Oblikovali so jo glasbeniki, prva ekipa pa so bili tisti iz skupine Jararaja. Prijateljev, ki bi izdali album, je bilo veliko, tako smo do danes, devet let kasneje, izdali več kot sto albumov.

Glede na okoliščine je to res veličastna številka.

Sicer smo kolektiv glasbenikov in smo se tega lotili entuziastično, brez veliko znanja in izkušenj s tega področja ter s skromnimi ekonomskimi pričakovanji − ne delati izgube. Pa tudi to nam sprva ni uspevalo. To ni tipično založništvo, o katerem se mi zdi, da sploh ne obstaja več. Glasbenikom, ki so nosilci vseh stroškov, pomagamo, poenostavimo proces izdaje in promocijsko podpremo. V ta okvir sodi tudi festival Godibodi.

Izdajate glasbo, ki se množično ne kopira, in imate občinstvo, ki si dejansko želi kupiti album izvajalca.

Sem zato, da ljudi ozaveščamo, ne pa da se borimo proti piratstvu. Tega ne moreš premagati, lahko pa ozavestimo poslušalce, da se zavedo stroškov, ki nastanejo ob ustvarjanju glasbe, in da je potrebno, da denar kroži in da so ga deležni tudi glasbeniki. To zagotovo deluje. Plošče se večinoma tako ali tako prodajajo le še na koncertih.

Moram priznati, da ste ena redkih domačih založb, ki odstotkovno dosega najvišjo stopnjo kakovostnih glasbenih izdaj.

V Sloveniji je veliko odlične in kakovostne glasbe. Če ima človek neko znanje na glasbenem področju, lahko zelo hitro pride do zelo dobrih projektov. Problem na slovenski glasbeni sceni je majhnost trga in le redki glasbeniki lahko živijo od svoje glasbe, pa še ti so predvsem ultrakomercialno zabavljaško usmerjeni.

Tu bo treba marsikaj spremeniti. Predvsem pa se vprašati, zakaj se zapravlja javni kulturni denar, ki ga ni malo. Prav tako se je treba vprašati na ravni Evropske unije, ali ji je sploh kaj do multikulturnosti in koliko je to tudi pripravljena finančno podpreti. In je treba kulturo subvencionirati tako kot kmetijstvo.

Koliko Celinka deluje po tržni ekonomiji, koliko pa prejema javnega denarja?

Celinka ne prejema javnega denarja. Nekaj drobiža dobijo posamezni glasbeniki na razpisih. Pa še tega denarja je vse manj in mora ubogi uradnik na ministrstvu za kulturo pravično razdeliti 150.000 evrov med sto projektov. Drugje pa se na področju kulture zapravljajo milijoni evrov. Z enim milijonom bi se na glasbeni sceni marsikaj dalo narediti.

Večkrat je v javnosti že zakrožil predlog, da bi med zasebno glasbeno sceno vsaj enkrat na leto razdelili toliko javnega denarja, koliko ga za svoje delovanje in projekte na mesec porabi en simfonični ali filharmonični orkester. Kaj pravite na to?

(Smeh.) To je kompeksno vprašanje. Tu govorimo o nekih zgodovinsko uveljavljenih institucijah. Treba se je vprašati, kje se največ naredi za javno dobro. Ali res potrebujemo N-to uprizoritev neke Verdijeve opere ali pa bi bilo bolje dati denar mlademu skladatelju, da napiše novo slovensko opero in jo tista glasbena institucija izvede.

Slovenska kulturna politika v celoti zanemarja izvoz domače glasbe. Zakaj Slovenija še vedno nima »export music office«, torej pisarne, oddelka, ki bi se ukvarjal z izvozom glasbe?

To je ena od stvari, ki bi jih bilo nujno treba urediti, da bi sistemsko podpirali projekte, ki imajo izvozni potencial. Rdeča nit vseh problematik, ki jih imamo, je, da bi bilo treba zavist spremeniti v zavest.

Glede na to, da ste glasbeniki večinoma statusno gledani samostojni podjetniki, in ne kulturniki, bi bilo upravičeno pričakovati izvozne stimulacije od ministrstva za gospodarstvo, mar ne?

Kako se bo sistem organiziral, je meni vseeno, samo da se kaj zgodi. Sicer pa so razmere take, da skoraj nobena institucija ne dela tako, kot bi morala. Avtorska zakonodaja je z vsako spremembo slabša za avtorje, kot da bi novo zakonodajo sponzoriral veliki kapital.

Kot kaže, vam Celinka ni bila dovolj. Vso to odlično glasbo ste želeli s svojo ekipo v nekem paketu predstaviti javnosti tudi v živo?

Letos bo deveti festival Godibodi, ki je star skoraj toliko kot Celinka in je logična nadgradnja tega ustvarjalnega polja. S tednom odprtih ušes želimo zgostiti pozornost na nove glasbene izdaje.

Dobre glasbe je veliko, tako da se festival Godi bodi širi kot kvašeno testo. Vsako leto predstavite več izvajalcev in vsako leto sodeluje tudi več mest.

Letos je v času festivala pri Celinki izšlo sedem albumov, večina jih bo predstavljena na festivalu. Naša želja je, da bi oblikovali mrežo možnosti za promocijo novih avtorskih albumov. Da ta glasba v živo zakroži po čim več odrih po Sloveniji. To bi bilo za vsestransko korist, za organizatorje, za glasbenike, za glasbo, ki se kali iz koncerta do koncerta, in seveda za čim več občinstva po vsej državi. Občinstvo je sestavni del glasbe.

Torej tudi ne bi bil problem s kakovostno slovensko glasbo polniti radijske programe?

Mislim, da ne. Nisem prepričan, da so kvote obveznega predvajanja slovenske glasbe rešitev tega problema. Jaz sem bolj za korenček kot za palico. Raje bi z javnim denarjem podpirali in stimulirali radijske programe, ki bi vrteli več slovenske glasbe. Najbolj strogi pa bi morali biti do nacionalnih medijev, ki imajo v statutih zapisano podpiranje kulturne raznovrstnosti. Zadnjih nekaj let je televizija na tem podorčju neuspešna, saj niti nima uredništva za glasbo, kar je res zelo nenavadno.