Jani Golob: Blagoslov in prekletstvo absolutnega posluha

Glasbeni multipraktik, skladatelj, aranžer, violinist, baskitarist in pedagog

Objavljeno
12. junij 2019 10.00
Posodobljeno
12. junij 2019 10.34
Jani Golob je vsestranski glasbenik, domač na različnih področjih.
Foto: Roman Šipić
Eno najuspešnejših skladb, Zvon ljubezni, je Jani Golob naredil po baročnih vzorcih. Če je absolutni posluh dober za aranžmaje in skladanje, je po drugi strani precejšnje prekletstvo, ker slišim vse napake, pravi vsestranski glasbenik Jani Golob. Za svoj največji basovski uspeh šteje, ko ga je Petar Ugrin, violinist in trobentač, povabil v svojo pop jazz skupino, ki jo je sestavil za ljubljanski jazz festival. Sodeluje tudi s sinom Rokom, drug drugemu predlagata, kaj je vredno poslušati. Imata precej kolegialen odnos.


Začniva z najbolj pomembnim vprašanjem. Kako je bilo biti basist v eni najbolj prikupnih pop skupin, Delial? Takrat ste bili na začetku dvajsetih let, mar ne?


Da, takrat sem šele dobil fender jazz baskitaro. Moram povedati, da smo imeli zelo nerealno ambicijo, da bi bili kombinacija Mladih levov in Belih vran. Problem take skupine je, da je v njej veliko ljudi. Res je tudi, da nismo prav veliko razmišljali o denarju, zanimala nas je predvsem glasba. Bil sem zadolžen, kot večina takratnih slovenskih glasbenikov, saj smo igrali, da smo lahko odplačali inštrumente. Pa še ti običajno niso bili nič posebnega.

Večinoma smo bili tudi glasbeno precej ambiciozni, saj so nas privlačile bolj kompleksne glasbene oblike, ne pa popevkarstvo. Oziroma tisto, čemur danes pravijo smooth jazz, umirjen in prefinjen jazz. Delial so sestavljale tri atraktivne pevke in instrumentalna zasedba, ki se je širila in ožila, glede na repertoar, ki smo ga izvajali. V latino obarvanih pesmih, kot so tiste Sergia Mendesa in Antonia Carlosa Jobima, so prišli na svoj račun predvsem pihalci.
 

Aranžma za največjo uspešnico zasedbe, Zvon ljubezni, ste napisali vi in ima kar nekaj odmevov klasične glasbe, še posebej solo trobentača Marka Misjaka.


Res je, to sem naredil po baročnih vzorcih. Tak pristop je postal naš prepoznavni znak.
 

Zasedba Delial je bila nekakšen razsadnik za kar nekaj uspešnih glasbenih karier, mar ne?


Za nekatere je bila to le življenjska epizoda, drugim pa nam je glasba postala poklic. Med njimi so Lado Jakša, Jernej Jung, Bojan Bračko. Bojan Arh je še naprej igral kitaro, potem je diplomiral iz violine in je imel predavanja že pri meni (smeh). Misjak je nato šel v Big band RTV Slovenija, bil je tudi pri Mladih levih. Vinko Šorli je potem šel na glasbeno akademijo, pedagoška smer, kjer sva bila kolega. Eva Sršen je delno nadaljevala glasbeno kariero, Majda Jazbec je nato sodelovala z neko hrvaško glasbeno skupino, postala je tudi mis Slovenije. Meta Močnik, ki je pri nas začela, je zgradila močno pevsko kariero. Odlično je pela pesmi Janis Joplin.


Jani Golob

Rodil se je 18. januarja 1948 v Ljubljani. Diplomirani violinist je diplomiral še iz skladateljstva in najprej delal kot violinist v Simfoničnem orkestru RTV Ljubljana. Bil je tudi urednik v uredništvu za resno glasbo in balet na TV Slovenija ter kasneje predavatelj na ljubljanski akademiji za glasbo. V obsežnem skladateljskem opusu so najzahtevnejša dela izvirne slovenske opere Krpanova kobila (1992), Medeja (1999) in Ljubezen kapital (2010). Je redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu ter avtor ene najbolj znanih skladb, ki jo po svetu poznajo pod imenom Planica slow motion theme.

 

Imate absolutni posluh. Verjetno je to prednost pri glasbenem ustvarjanju, kaj pa sicer v življenju? Če udarim po kozarcu, slišite ton c?


Ko ste udarili, je v resnici zvenelo kot c (smeh). Absolutni posluh ima dobre in slabe strani. Mene so drugi radi izkoristili, da sem kot mladenič po posluhu zapisoval glasbo za različne glasbene skupine. Veliko glasbenikov ni znalo niti akordov in so obnemogli, čim je bilo treba zaigrati kaj bolj zapletenega. Za to so me takrat velikokrat uporabili. Aranžiral sem ves repertoar skupine Delial. Aranžmaje sem pisal tudi za študentski big band, skupaj z Dečom Žgurjem. Dobro sva sodelovala, jaz sem dobro slišal, on je imel veliko glasbeno znanje. Če je absolutni posluh dober za aranžmaje in skladanje, je po drugi strani precejšnje prekletstvo, ker slišim vse napake. Ampak, veste, človek je trpežen in se vsega navadi (smeh). Absolutni posluh niti ni tako redek pojav, Jože Privšek ga je imel, pa Borut Lesjak. No, pa psi ga imajo.

Absolutni posluh je bil pomemben pri naravno uglašenem inštrumentu, da je, kot se temu pravi, temperirano uglašen. Danes se inštrumenti uglasijo z elektronskimi napravami, kar pa prinaša tudi nekatere zmote. Ton c se je od baroka nekoliko zvišal, in če tega ne veste, se dogajajo napake. Te spremembe so zajete v minimalnih odtenkih, pa vendar …
 

Kako je glasba vstopila v vaše življenje oziroma vi v življenje glasbe?


Moj oče je bil ljubiteljski glasbenik, igral je violino. Po poklicu je bil sicer krojač in so se s prijatelji dobivali in igrali v njegovi delavnici. Ne vem, kako mu je uspelo v tistih povojnih časih dobiti italijansko harmoniko na dvanajst basov. Ko sem bil star kakšnih pet let, sem se začel učiti igrati nanjo. Najprej me je učil očetov prijatelj. V očetovo delavnico je zahajala tudi Lili Novy in s sabo je pripeljala Frana Staniča, očeta violinistke Jelke Stanič, ki je bil moj prvi pravi učitelj violine. Potem sem šel v glasbeno šolo. Kasneje so po mojem naredili napako, da so me sočasno vpisali tako v gimnazijo kot na glasbeno akademijo, na študij violine. Zame je bilo sicer praktično, ker sem se lažje izgovarjal zaradi izostankov. Takrat sem bil v bistvu premlad za tehnično plat študija, pa še puberteta je udarila.

image
Jani Golob je avtor številnih znanih tem od Planice do Moje dežele.
Foto: Roman Šipić

 

Kakšne učitelje ste imeli?


Fran Stanič je bil zelo dober učitelj, napisal je tudi nekaj didaktičnih vaj. Učil je recimo Dejana Bravničarja, njegova hči pa je bila koncertna mojstrica Zagrebških solistov. Med violinskimi pedagogi tistega časa je bil karizmatična osebnost. Violino me je učil tudi Karel Rupel, študij violine sem konča pri Aliju Dermelju, kompozicijo pa sem študiral pri Urošu Kreku, ki je verjetno name najbolj vplival. Prijatelj mi je predlagal, naj študiram pri njem, ker je imel več razumevanja za različne glasbene izkušnje. Kmalu na začetku mi je povedal, da simfonije verjetno ne bom napisal. Takrat je res nisem, sem jo pa kasneje. Učil me je počasi in z razumevanjem, saj je tudi sam imel izkušnje s popularno glasbo, tako da je bil precej bolj toleranten. Za to sem mu zelo hvaležen.
 

Kdaj pa ste začeli skladati popularno glasbo?


Zabavno glasbo sem začel pisati šele, ko sem se vrnil s služenja vojaškega roka. Ker sem že imel diplomo iz violine, sem igral v vojaškem simfoničnem orkestru v Beogradu. Pri skupinah so bili vedno najbolj čislani prav aranžerji, kot tisti, ki se na glasbo res spoznajo. Ko sem se priučil delanja aranžmajev, sem začel pisati pesmi, jih pošiljati na Slovensko popevko. Potem so mi dovolili, da sam pišem aranžmaje zanje, in tako sem se pojavil na tej sceni. Kakor sem pač se. Pri strokovnih žirijah sem vedno imel veliko uspeha, pri občinstvu pa nikoli (smeh).

Danes ne morete nikomur prepovedati, da posluša Modrijane. Ena svoboda je, da poslušate, kar vam je všeč. Druga svoboda, ki sem si jo jaz vzel in jo priporočam tudi svojim študentom, pa je, da pišejo tako, kot se njim zdi, da je prav. Ne, ker so taki trendi. To se mi zdi bistvena odločitev, kako naj človek dela.
 

Kako ste torej prijeli v roke baskitaro?


Ko sem kot gimnazijec začel igrati klavir pri skupinah, je bilo obdobje pred Beatli. Zelo popularna je bila inštrumentalna glasba, najboljši pri tem so bili The Shadows. Ko sem zamenjal skupino in prišel v drugo, kjer sem nadomestil Milana Deklevo, so že imeli dva kitarista. Sam sem si želel igrati solokitaro, potrebovali so pa basista. Šel sem k indonezijskim študentom iz Zagreba, ki so imeli možnost uvoza inštrumentov in so jih preprodajali. Od njih sem kupil neko nemogočo italijansko baskitaro iz steklenih vlaken. Ampak se je nanjo kar dalo igrati in tako sem prišel med basiste.

Imel sem veliko prednost pred drugimi, saj sem znal brati note. Slišal sem tudi harmonijo in sem lahko improviziral. Takrat smo v zabavnih ansamblih po notah igrali trije, danes pa skoraj vsi. Večkrat sem vskočil kot basist pri Big bandu RTV Slovenija.
 

Ponosni pa ste …


Za svoj največji basovski uspeh štejem, ko je Petar Ugrin, violinist in trobentač, za ljubljanski jazz festival ustanovil pop jazz skupino. Poleg njega so jo sestavljali saksofonist in klarinetist Jernej Podboj, Jože Privšek je igral električni klavir rhodes, Ratko Divjak je bil bobnar, Braco Doblekar na kongah in jaz na baskitari. To je bilo sredi sedemdesetih, ko je bil fusion, zmes jazza in rocka, na vrhuncu popularnosti.
 

Družinsko tradicijo glasbenega multipraktika nadaljuje vaš sin Rok. To mu gre zelo dobro od rok, deluje tako s simfoničnim orkestrom kot v rock skupini, tako doma kot v tujini.


Z Rokom sodelujeva, drug drugemu predlagava, kaj je vredno poslušati. Imava precej kolegialen odnos. Za njegove Simfonične ekstaze sem tu pa tam napisal kakšen aranžma. Tudi drugemu sinu, Mateju, glasba ni tuja. Je sicer uspešen bančnik, v Jugoslaviji je bil državni prvak v igranju blokflavte. Obema pa je glasba pomagala pri oblikovanju delovnih navad.