Jazz Cerkno - Strastno kljubovanje krizam in apatiji

Ko se je vodja festivala Jazz Cerkno Boštjan Cvek včeraj navsezgodaj zjutraj pojavil v sveži majici benda Butthole Surfers, je bilo s tem povedano vse: Preživeli smo domnevni konec sveta, preživeli še en festival jazzovskih in temu bližnjih novih muzik in se zraven imeli še na družabni ravni vrhunsko, zafrkantsko, tovariško.

Baza, ki se je rodila v Baru Pr' Gabrijelu, je v nič kaj zavidljivih ekonomskih okoliščinah znova organizirala vrhunsko prireditev – njena 16. izdaja je sicer tekla kot namazana, a poleg močnih čustev zraven dala tudi veliko misliti. Za Jazz Cerkno ve že skoraj vsak. Ne le pri nas, tudi med poznavalci, muzičisti, promotorji na tujem si je prireditev zgradila imeniten sloves. Ko je dal silni norveški basist Ingebrigt Håker Flaten pred leti intervju za intriganten spletni glasbeni žurnal Points of Departure, je na klasično vprašanje, ki se zastavlja vsem (»Kje na svetu pa so najboljši gostitelji?«), v odgovoru suvereno omenil: »Kraj dovolj blizu Ljubljane v Sloveniji; tam glasbenik misli, da je že prejel svojo porcijo, ko sredi noči, med zabavo ravno o pravem času pridejo na šank domače salame, pršut, zaseka, sir, olive in celo svež kruh«.

Muzičistom to pomeni veliko in poleg urejenih logističnih, finančnih zadev, čistih rjuh, ozvočenja in občinstva najbrž največ. Tudi Hotel Cerkno, največji kompleks svoje vrste med Ljubljano in Novo Gorico, se dobro zaveda, kaj potrebujejo njegovi gostje po naporni vožnji, špilu, noči. Zajtrk, ki se v festivalskem obdobju streže do enajste dopoldan, je pač eden izmed ključnih elementov resnega festivala. Hotelska kuhinja ni nič kaj hotelska – z ravno prav eksperimentiranja in odločno domačo roko spominja tako na babico kakor na vaški hram.

Ko so se v letošnjo ponudbo pretihotapili še čemaž in koprive, je srce zaigralo. Smukavc iz kopriv zbudi golo radovednost, sveže kislo mleko dopoldan v trenutku prežene mačka. Čuječnežu ne uide niti opazka, da natakarji, natakarice, receptorska služba dobro vedo, s kom imajo opraviti, in da v svojem delu celo uživajo. Zanimivo bi bilo pogledati, kakšna so njihova obličja, ko se gibljejo med pretirano nadišavljenimi najstniškimi hordami, ki pozimi obiskujejo smučišče na Črnem Vrhu. Profesionalna so zagotovo, ta obličja, o tem nikakor ni dvoma.

Jazz za Franjo

Hotelska jedilnica je tudi prizorišče izjemne razstave, ki bo odprta še do 3. junija. S podporo Goethejevega inštituta tam gostuje Nemški jazz v podobi, v besedi in s plakati. Zadeva je na moč poučna, kajti kljub »nemškosti« se z njo razsuje mit o možnostih za »nacionalni jazz«.

Kontradikcija, ki jo nekateri gojijo silno radi in ki se je v današnjem obvladljivem svetu razpasla do neokusnosti, je na razstavi predstavljena modro in preudarno: Vidimo radostna dvajseta, prepoved pod nacizmom, vlogo Američanov, rojstvo kluba in špelunke, festivalov, dvorane, kjer se je dalo slišati ves globus, slavni nemški free jazz, opazimo naglašene anti-imperialistične posebnosti iz Nemške demokratične republike, ki jim je podana še komparativna spremna beseda, v kateri se skozi spretno improvizacijo razodene tudi temeljna razlika z Zahodom.

Postavitev z ličnim in bogato ilustriranim katalogom, ki sicer gostuje po vsem svetu, se zaključi tukaj-zdaj, že precej globoko v 21. stoletju. Kako se bo to stoletje obnašalo s subvencijami in podporo novim muzikam, to pa bomo še videli. In ko jo boste po ogledu razstave mahnili na grič ali v hosto, pa le pomislite še na razvpiti evropski izgon zdravilnih zeli.

V Cerknem mu z nalezljivo dobro voljo kljubuje Dario Cortese, stari hardkorovec, radijec, pisec in pohodnik, sicer pa festivalski odrski gromoglasnik in vodja delavnice Divja hrana. Tedaj, za pohod si le omislite katero od njegovih knjig, da divje kulture ne pomešate s strupeno navlako! Pa le pojdite v smeri partizanske vojne bolnišnice Franja, obvezne točke razgovora in – če je le možno – tudi obiska vse festivalske srenje. Žalost in ponos te prevzameta obenem, ko zreš v rekonstrukcijo rekonstrukcije in se spomniš katastrofalne ujme, ki je septembra leta 2007 odnesla barake, inventar, inštrumentarij. Ne gre pozabiti, da je bil prav Jazz Cerkno tisti, ki je tedaj pripravil prvi dobrodelni koncert za Franjo!

In mojstri fotografije

Delavnice so skrita duša vsakega poštenega festivala. Dogajajo se v glavnem tedaj, ko drugi goste spijo, zajtrkujejo ali pohajajo naokrog. Fotograf Žiga Koritnik vodi svojo delavnico z imenom Jazzy-ga! že lep čas. Lepota njegovega pristopa je v tem, da se sicer osredotoča na jazz, a ponuja veliko širše znanje – od ravnanja in časovnih dimenzij pod odrom do tega, kako se obnašati do človeške osebe kot takšne.

Nič nenavadnega ni, da med sprehodom po Cerknem srečaš vrlega in pedagoško nadarjenega mojstra fotografije, zraven pa kup opreme in zvedave mladine, kako uperja kamere v muzičista, ki sedi na starem fotelju. Ne boste verjeli, a Koritnikova vsakoletna šola vas zna naučiti tudi portretiranja. Kakor se fotografi, fotografinje v Cerknem ne ubadajo le s performerskim delom festivala, tako so nekje daleč od glavnega odra marljivi najmlajši muzičisti – tokrat sta jih družno in, glede na nastop pred hotelom, očitno zagnano vodila mentorja Blaž Celarec in Janez Dovč.

Tkanje socialnih vezi so tokrat prevzeli gostje s Sardinije. Od doma so sicer po stari navadi vzeli jesti in piti – češ, človek nikdar ne ve, kam bo prispel in kaj ga tam čaka –, a so opravili neverjetno pomembno delo. Člani slavne glasbene skupine Tumbarinos di Gavoi, ki so prejšnji teden igrali na otvoritvi fotografske razstave Pikica luči svojega velikega prijatelja in portretista sardinske kulture Žiga Koritnika, so prevzeli tudi Cerkno.

V jeziku in z dikcijo, jasnima za vse odprte ljudi, z učinkovito telesno kretnjo in staro proletarsko energijo so šarmirali na veliko in na široko – na samem robu vsiljivosti, ki pa ga nikdar niso prestopili. Zdi se, da ni bilo obiskovalca, obiskovalke, ki bi se izognil njihovemu mreženju posebne vrste. V času prostaškega in cenenega marketinga so znali tako muzike kakor pripoved o sardinskih krajih podati naravnost optimalno. Vsake toliko so tudi zagodli, in takrat se je videlo, kakšen občutek za časovne in prostorske dimenzije imajo.

V socialno-političnem zamahu, ki bi jim ga zavidalo vsako ministrstvo za kulturo in turizem, so namreč osvojili Gabrijela, dom upokojencev, ulico in še hotelsko teraso. Če smo zelo natančni, so pretkano proizvajali trans – poskrbeli so torej za to, da je festivalski živelj zalebdel malce in ravno prav nad zemljo in da si je organizacijska ekipa svoj posel lahko malce olajšala. Nauk: animacijski del takšnega kova bi v Cerknem lahko vsako leto prevzel kdo drug; z malce napora se vsekakor najdejo muzičisti, ki so tudi mojstri socialne veščine.

Socialni moment je namreč precej ključen del zgodovine jazza – poleg slogovnih vijug, osvobajanja klišeja, sloga, šole in žanra bržčas najmočnejše orožje, s katerim se jazz lahko postavlja pred drugimi muzikami in živi kot nenehna posebnost.

Petsto duš od blizu in daleč

In program? Dostojen, kot že nekaj let. Špili so bili večidel spodobni z nekaj malega presežki – na nobenem festivalu ni drugače, saj je muzika živa stvar. Jazz Cerkno je v teh letih na točki, ko bo moral nadaljevati po svoji že tako ali tako vijugavi, trnovi poti in drzno predstavljati nove muzične reči. Ne bo mu lahko. Toda z močno podporo lokalne skupnosti in regije, s smelo prostovoljsko četo, dobro izbranimi koncerti čez leto, z diskretnim turizmom in ceniki, ki so za zdaj še zmerom v mejah precej dostopnega, se mu bo nedvomno posrečilo tudi v prihodnje. Izhodišče za finančni boj v ošabni prestolnici in v Evropi slejkoprej ostaja doma. Petsto duš zvestega, dobro vzgojenega in sproščenega občinstva, ki se mu vsako leto maja pridruži nemalo zanimivih, svežih obrazov od blizu in daleč, pa tudi ni od muh.

Miha Zadnikar, glasbeni publicist