Junakinja, mučenica, svetnica na poti do grmade

Nocoj v SNG Opera in balet Devica Orleanska Petra Iljiča Čajkovskega z Nuško Drašček Rojko v glavni vlogi.

Objavljeno
18. januar 2020 08.00
Posodobljeno
18. januar 2020 08.00
V vlogi prve Device Orleanske na slovenskem opernem odru nastopa Nuška Drašček Rojko. FOTO: Darja Štravs Tisu
»Nosila je jeklen oklep, čelado na glavi in v rokah bandero s podobo Marije device krog in krog z lilijami nasajeno. Tako je hodila pred vojno in z navdušeno zgovornostjo vojakom budila silno serčnost.«

Tako je slovenskemu bralcu leta 1871 predstavil ­Jovano, Ivano Orleansko, pesnik Anton Umek. Zgodba pogumne poveljnice francoske kraljeve vojske, ki je končala na grmadi, je bila snov, ki je jeseni 1878. za opero tako navdihnila Petra Iljiča Čajkovskega, da se je kar sam ­lotil tudi libreta.

»Ona je pomogla, da je bilo rešeno mesto orleansko, ona je konec storila kavsanju in zdražbam na kraljevem dvoru, kralja je napeljala, da se je izbudil iz prejšnje vnemarnosti in da je popustil prazne veselice in nepotrebno kratkočasovanje,« je zgodbo o Jeanne d'Arc nadaljeval Umek v Slovenskih večernicah.

»Prigodí se pa, da se v bitvi pri Kompienji (Compiè​gne) sreča nekoliko izneveri Francozom, in Jovano samo so sovražniki vjeli. Najprej je prišla Burgundcem v roke, le-ti pa so jo prodali Angležem. Leta 1429. je Jovana dobila pervo zmago Francozom; 30. vélicega travna 1431. pa je po nedolžnej deklici švigal plamen germade, ktero so pod njo zažgali Angleži na tergu ruanskega mesta. Stanovitno in junaško je umerla, in ko je že gorela, klicala je: 'Nedolžna sem, nebesa so me poslala, nebesa naj me vzemó!'«

Čajkovski se je lotil libreta s pomočjo Schillerjeve tragedije: »Zamisel za opero po tej zgodbi sem dobil, ko sem prelistaval Žukovskega prevod Schillerjeve Die Jungfrau von Orléans. Ima čudovit potencial za glasbo.«

image
FOTO: Darja Štravs Tisu


Libreto je pisal še po več drugih virih, od drame Julesa Barbiera in libreta Augusta Mermeta do življenjepisa Ivane Orleanske Henrija Alexandra Wallona. Opero, ki je bila prvo njegovo na tujem izvedeno operno delo, je napisal med decembrom 1878 in marcem 1879, doma in na potovanju po Evropi, prvič so jo izvedli februarja 1881 v Marijinem gledališču v Sankt Peterburgu, ni pa dosegla privlačnosti Pikove dame ali Jevgenija Onjegina.
 

Pevski, orkestralni in scenski sijaj


Ob ljubljanski postavitvi, prvi na slovenskem opernem odru, je Jan Ovnik zapisal: »Množične scene (tableaux), slavnostni sprevodi, veličastni zbori, široki ansambli in obsežne baletne točke so nepogrešljive sestavine francoske vélike opere, vse prvenstveno v funkciji poudarjanja njene monumentalnosti ter pevskega, orkestralnega in zlasti scenskega sijaja.

Čajkovskega je zunanja učinkovitost tega prestižnega pariškega razvedrila nadvse očarala, zato je sklenil njene temeljne prvine v celoti preliti v Devico Orleansko.«

Ovnik je dodal skladateljevo prepričanje: »Ne mislim, da je Devica Orleanska moje najboljše ali s čustvi najbolj nabito delo. Zdi pa se mi, da bi lahko bilo ravno to delo tisto, ki bo proslavilo moje ime,« a pripomnil, da se je zgodilo ravno narobe, proslavilo jo je skladateljevo ime.

V glavni vlogi nastopa Nuška Drašček Rojko (v alternaciji z Jeleno Končar), ostale vloge imajo David Jagodic/Jure Kušar/Edvard Strah, Urška Arlič Gololičič/Maja Krevs, Jiří Rajniš/Slavko Savinšek/Darko Vidic, Ivan Andres Arnšek/Lucas Somoza Osterc, Luka Ortar/Robert Vrčon, Andrej Debevec/Dejan Maksimilijan Vrbančič, Janko Volčanšek/Zoran Potočan, Natalija Amina Bašić/Polona Kante Pavlin, Rok Bavčar/Tilen Udovič in Robert Brezovar/Anton Habjan.

Glasbeni vodja in dirigent je Simon Krečič, zborovodja Željka Ulčnik Remic, koncertni mojster Gregor Traven, režiser Frank Van Laecke, scenograf Philippe Miesch, kostumografinja Belinda Radulović, oblikovalca svetlobe Frank Van Laecke in Jasmin Šehić.