Tiskane izdaje
Jure Pukl je eden naših najbolj kreativnih in produktivnih saksofonistov. Od nekdaj ga je zadrževanje na enem mestu, tako v glasbi, kot v življenju, omejevalo. Kar ga je pripeljalo na Dunaj, kjer se v ustvarjalni sredini sebi podobnih zadnja leta najbolje počuti. Te dni pri nas predstavlja svojo že šesto avtorsko ploščo Abstract Society, ki jo je posnel z vrhunskimi ameriškimi jazzisti. Iz odra na Lentu, kjer je koncertiral pred dnevi, bo jutri zvečer stopil pred občinstvo v Križankah v sklopu Jazz festivala Ljubljana, ki ga bo danes ob 18. uri otvoril duet Joe McPhee & Ingebrigt Håker Flaten.
Na Jazz festivalu se bo letos predstavilo precej več slovenskih glasbenikov, kar je posledica kvantitativnega in kvalitativnega preskoka v njihovem ustvarjanju. Jure Pukl se bo po svojem koncertu kasneje pridružil še brass senzaciji Žiga Murko 13 – zasedbi, ki s štirimi trobentami, tremi saksofoni, štirimi pozavnami, tubo in bobni udari z vso intenzivnostjo. Vizijo o abstraktni družbi bo v Križankah poleg basista Joeja Sandersa in bobnarja Damiona Reida Puklu pomagala uresničiti tudi pianistka Kaja Draksler, ki bo svojo intimno zgodbo odigrala še v solo nastopu jutri dopoldne.
Iz Velenja, kjer ste začeli s flavto ter nadaljevali s klarinetom pri godbi na pihala in saksofonom, ste po srednji šoli odšli na Dunaj študirat klasično glasbo. Vas je tam srečal jazz?
To se je zgodilo že nekoliko prej. Bil sem skater, poslušal grunge in igral v velenjskem bandu Funk You. S fanti smo se precej zagreli za Macea Parkerja, alt saksofonista Jamesa Browna. Ko je oče šel na službeno pot, sem mu naročil naj mi prinese njegovo ploščo. On pa je zamešal in prinesel Charliea Parkerja. Poslušal sem ga in mi najprej sploh ni bil všeč, potem pa me je potegnilo. Bil sem kot zasvojen. Dobil sem še ploščo Johna Coltrana Africa Live pa Stana Getza z Astrud Gilberto in Paula Desmonda z Modern Jazz Quartetom. V glasbi sem vedno iskal ponavljajoče se vzorce. Coltrane je imel ta repetitivni zvok, nekoliko spiritualen.
V tem zvoku sem našel svojo religijo. Te plošče so me res odnesle. A nikoli nisem bil šolski tip, da bi se lotil transkribiranja posnetkov, raje sem navil radio do konca in zraven igral.
Na Dunaju me je jazz prvič zadel v živo. Med študijem sem živel nasproti zdajšnjega jazz kluba Porgy & Bess, nedaleč od mesta, kjer je tedaj stal stari. Nekoč sem zašel tja, igral je Kenny Garret kvartet. To je bil prvi koncert, ki me je odpihnil. Nisem se mogel premakniti.
Vseeno ste se premaknili in šli študirat jazz v Ameriko na prestižno glasbeno univerzo Berklee ...
Še prej sem odšel v Den Haag. Stopil sem v učilnico Johna Ruocca, ki je ravno takrat igral klarinet, imel na mizi pet skodelic popite kave in goro cigaret. Takoj mi je bil všeč. Bil je oster, a srčen. Na uri me je vsakič presenetil, me izzval z nalogami, me spodbujal k razmišljanju. Potem sem dobil štipendijo in odšel na Berklee. Tam me je učil eden najbolj priznanih saksofonistov George Garzone, ki mi je še bolj odprl vrata v glasbo. Najprej mi je razlagal, kako lebdi skozi življenje, sploh ga nisem razumel. Drugi semester me je učil Joe Lovano, ki nam je razlagal, da je improvizacija ritem, melodija in interakcija z ljudmi, nobene teorije. Vprašal sem ga, ali tudi on kdaj kar igra, se izgubi, sledi nečemu, pa sploh ne ve, čemu. In mi je odgovoril: 'Seveda, človek, to je najboljše!'
Kaj vam torej pomeni improvizacija v jazzu?
Improvizacija je kot sprehajanje brez cilja. Zaželiš si sprehoda, greš iz hiše in hodiš, ne da bi vedel kam. Najprej se odločiš za levo, prideš do gozda, kjer te v bose noge zbadajo iglice, zato raje zaviješ na mehko jaso. Potem spet zaideš med mestne bloke. Tako razumem glasbo: odvisno od podlage, od tega, kdo igra bobne, kaj igramo, koliko drugi lahko sledijo mojemu igranju, moj trenutni navdih je odvisen od sto stvari.
Takrat pridejo do izraza znanje, izkušnje, karakter in odzivnost. To je ključni trenutek. Moment preživetja. Ko je glasbenik najbolj iskren, razgaljen pred občinstvom. Takrat igram brez pričakovanj. Odprt za nove impulze. Reakcije drugih članov v zasedbi lahko spremenijo mojo pot, kar ne pomeni, da sem sklenil kompromis. Gre za prepustitev trenutku in stoodstotno zaupanje ostalim članom. Zato je pomembno, s kom igraš. Ni nujno, da so to tvoji najboljši prijatelji, lahko se izven odra sploh ne družiš z njimi. Na odru pa smo eno.
Ste tako zaupanje zgradili
z Vijayem Iyerjem, Damionom Reidom in Joejem Sandersom,
s katerimi ste posneli zadnjo ploščo Abstract Society ?
Spoštujem jih in vedel sem, da bodo znali mojo glasbo interpretirati po svoje. Da me bodo presenetili. V glasbi sem rad presenečen. Vsi igrajo svoj inštrument na tehnično zelo visokem nivoju, so odprti za ideje in predloge. Vijay ima specifičen harmonski zvok, ker izhaja iz Indije, njegovo tehnično znanje in drugačnost me privlačita. Joe Sanders ima mogočen zvok, v glasbo vedno vnese nekaj svojega, morda ne igra vedno kot tipičen basist, zato pa me vedno preseneti in motivira. Spisane bas linije odigra na nekako nesramen, »freh« način, popolnoma po svoje. Damion Reid pa me je prepričal s tehniko, virtuoznostjo, močnim groovom in specifičnim zvokom - temnim, suhim, ki se odmika od standardnega jazzovskega zvoka. To je zvok enaindvajsetega stoletja.
Na koncertu bo Iyerja nadomeščala Kaja Draksler, ki pa je k njemu hodila na privatne učne ure klavirja. Ste jo za alternacijo izbrali tudi zato?
Ko mi je Vijay javil, da zaradi obveznosti ne bo mogel igrati na Lentu in Jazz festivalu Ljubljana, sem takoj pomislil na Kajo. Tudi ona zelo dobro pozna mojo glasbo in razume, kaj si v glasbi želim in te stvari doda.
Za vami je šest avtorskih albumov. Precej za štiriintridesetletnega glasbenika... Kot bi hoteli za vsakim obdobjem ustvarjanja narediti piko.
Takoj ko sem napisal prve jazzovske skladbe, sem hotel posneti ploščo. In jo tudi sem. Pa še drugo in tretjo... Z vsakim albumom me je zanimala drugačna glasba. Preko mainstreama sem prišel do modernejšega jazza in zdaj lahko rečem, da igram svojo glasbo. Ne vem, ali je to jazz ali kaj drugega. Ko sem pisal peto in šesto ploščo nisem mogel več napisati nečesa, kar sem že slišal. Te stvari me niso več zanimale. V zadnjih kompozicijah se poskušam odmakniti od funkcionalne harmonije. Na klavirju iščem abstrakten zvok, nekakšno naključje tonov in zlomljen ritem, ki se spreminja iz takta v takt - kot igrajo Steve Coleman, Steve Lehman, Vijay Iyer. Igram se z mikrotonalnostjo. Kaj je blagozvočno? Nekaj, na kar je naše uho navajeno. A tudi v atonalnih stvareh je mogoče slišati melodiko. To sem raziskoval na albumih Earchitecture in Abstract Society. Na ti dve plošči sem tudi najbolj ponosen, ker sem odstopil od ustaljenih okvirjev.
Včasih mladi glasbeniki pri prvi plošči preveč komplicirajo, hočejo, da bi bila popolna. Vsakemu bi svetoval, naj čim prej posname ploščo in se premakne naprej. Danes je plošča samo glasbenikova vizitka.
Kako razumete abstraktno družbo v naslovu vašega najnovejšega albuma, ki je izšel pri najstarejši evropski založbi Storyville records?
Ne gre za veliko filozofijo. Bil je le trenutek, ki me je asociiral na dogajanje v družbi. Napisal sem skladbo, ki je zelo harmonsko statična, vendar se energija v njej nenehno vzpenja in spušča. Spomnila me je na današnjo družbo, ki je zelo abstraktna, vse bolj neoprijemljiva in relativna, iz danes na jutri se stanje zelo hitro spremeni. Do neke ravni vsi sprejemamo ustaljene norme, na področjih politike, moči, v času kriz pa začenjo stvari nihati. Navadnim smrtnikom ni dano vedeti, kaj se v resnici dogaja in kdo vse to usmerja in vodi.
Je jazz še način upora proti krivicam v družbi, kot je bil nekoč?
Jazz danes nima več tako velikega socialno-političnega vpliva kot nekoč, ko je bil glas, izraz ljudi, ki so opozarjali na svojo družbeno situacijo. To niso počeli le zatirani črnci na začetku prejšnjega stoletja, pač pa tudi kasnejši umetniki Charles Mingus, Duke Ellington ... Evropejci smo se nad to glasbo navdušili bolj kot nad obliko umetnosti oziroma nad načinom življenja. Težko rečem, da se prek te glasbe borim proti določeni družbeni situaciji. Vidim in čutim, kaj se dogaja, in morda bom z naslovi skladb ali albumov opozoril na to. Ko življenje posvetiš jazzu, se odločiš, da ne boš sprejemal komercialnih potez, četudi bi pomenile bolj uspešno kariero. Si dokaz, da se da živeti tudi drugače, ne samo tako, da sprejmeš vse, kar ti ponuja kapitalistični svet.
