Tiskane izdaje
Slovenija ima kar nekaj interpretov glasbe Elvisa Presleyja. Ena takih zasedb je Sam's Fever, ki neguje eno boljših interpretacij njegove glasbe. Zvečer bo ta zasedba nastopila v ljubljanskih Križankah v okviru Ljubljana Festivala ob spremljavi Big Banda RTV Slovenija z dodanimi godali. A capella zasedba Jazzva bo poskrbela za spremljevalne vokale, za plesno razsežnost pa plesalci swinga skupine Retronom.
Elvis Presley je umrl ravno pravi čas, da je še postal legenda. Poslovil se je poleti leta 1977, ko je punk, ki je postal ekstremizacija rock'n'rolla, postal svetovni fenomen. Na svetu sta le še dva glasbena fenomena imela tolikšen vpliv na globalno prebivalstvo kot Elvis: ameriški kantavtor, pesnik, pisatelj in igralec Bob Dylan, ki je ljudsko in protestno pesem ponesel na raven poezije, in britanska skupina The Beatles, ki je popularno glasbo iz zabave spremenila v umetnost.
O Presleyju je veliko napisanega, mi pa smo se osredotočili na dvoje: njegove začetke, ko se je srečal s Samom Phillipsom iz snemalnega studia Sun, kjer se je rodil rock'n'roll, in dejstvo, da Elvis nikoli ni napisal nobene skladbe. Ne glede na to smo prepričani, da so Love Me Tender, Always On My Mind, Suspicious Minds, Are You Lonesome Tonight, Heartbreak Hotel, You, An American Trilogy in druge Elvisove pesmi.
Foto: Fotodokumentacija Dela
Avtorsko aktiven
Elvis je veliko poslušal blues, country in gospel, in prav pod taktirko Sama Phillipsa je zapel nekaj novega, kar slišimo kot ključni mejnik v popularni glasbi, s katerim se še danes spogledujejo rockerji po svetu. Ni odveč opozoriti, da Phillips, ki ima tudi mimo sodelovanja z Elvisom veliko zaslug za zametke medrasne glasbene strpnosti, ni bil prvi tovrstni vizionar. Pri tem je med drugimi odigral pomembno vlogo svetlopolti trgovec s pohištvom Henry Columbus Speir, ki mu gre pripisati velike zasluge za popularizacijo zgodnjega deltskega bluesa v dvajsetih in tridesetih letih, ki je vplival na vse umetnike, ki so snemali za Sun.
Med največje ljubitelje glasbe Elvisa Presleyja – tako posnetkov za Phillipsa kot tistih bolj popevkarskega sloga – sodi Nick Cave, ki ga bomo kmalu spet slišali pri nas in je svoj drugi samostojni album The Firstborn Is Dead posvetil Jessu Garonu Presleyju, mrtvorojenemu bratu dvojčku Elvisa Presleyja. Uvodni singel biblijske teže Tupelo pa »kralju, ki se je tam rodil v nevihtni noči«.
Weber je dodal, da je med raziskavami na jugu ZDA intervjuval nekaj ljudi, ki so delali z Elvisom. »Veliko Američanov me je opozorilo, da pozabljamo, kako nadarjen je bil Elvis. Peter Guralnick, prejkone najboljši biograf kralja rock'n'rolla, je rad poudaril, da mu je bil po tej plati enak le Charlie Rich. No, zapustili so ga vsi in ostal mu je le glas.«
Foto: Fotodokumentacija Dela
Kantavtor, prevajalec in pisatelj Matej Krajnc meni, da legenda, da Elvis ni napisal čisto nobene pesmi, drži le toliko, kolikor privzamemo, da nekdo sam napiše celotno pesem. »Pri večini pesmi, pod katerimi je podpisan kot soavtor, gre res zgolj za vprašanja publishinga [denimo Don't Be Cruel, Love Me Tender idr.], obstaja pa nekaj biserov, pri katerih je bil, kot izpričujejo tudi viri, zares avtorsko aktiven, zlasti dve pesmi se ob tem vedno znova pojavita. That's Someone You Never Forget z albuma Pot Luck (1962), ki naj bi jo po besedah poznavalcev napisala leta 1961 s prijateljem in skladateljem Redom Westom.
Druga je You'll Be Gone, ki je bila 'pripeta' albumu z glasbo iz filma Girl Happy (1965), po navedbah virov pa gre za soavtorstvo z Redom Westom in Charliejem Hodgeem, še enim glasbenikom in rednim članom njegove zasedbe. Elvis je glede pisanja pesmi menil podobno kot naš Lado Leskovar, ki je v zvezi s tem citiral Menarta: '... ker bil bi slabe volje, da drugi znajo mnogo bolje'.«
Veliko več kot zabavljač
Elvis je prispeval veliko aranžmajskih idej in večinoma je bil tudi sam svoj producent, čeprav so bili podpisani drugi. Izjemno je spoštoval avtorstvo sodobnikov, kot so bili Carl Perkins, Johnny Cash in Roy Orbison. Vse življenje pa ga je nekoliko težilo, da ni bil celovit umetnik, da bi bil poleg izvajalca in interpreta tudi plodovit avtor, še posebej, ko so to začeli v svetu glasbe vse bolj spoštovati.
Foto: Fotodokumentacija Dela
A je precej tega primanjkljaja nadomestil z interpretacijo. Čeprav nekaterim avtorjem in izvajalcem menda ni bil preveč naklonjen, se je loteval njihovih pesmi. To velja zlasti za Dylana in Beatle. Bob Dylan je izjavil, da je Elvisova izvedba njegove pesmi Tomorrow Is A Long Time njegova najljubša izvedba izmed vseh, ki so se lotili njegovega opusa. Seveda je logično, da poslušalci njegove pesmi poistovetijo z njim, čeprav jih ni napisal; zlasti zato, ker jih je tako dobro in prepričljivo izvedel, da je ustvaril »definitivne« različice, ki jih do zdaj ni še nihče presegel.
Krajnc je dodal, da »ko sem pisal knjigo o Elvisovih filmskih pesmih [izšla je leta 2005], sem se vedno znova srečal z vprašanjem avtorstva in v zvezi z Elvisom je zanimivo tudi to, da se nikoli ni imel za 'artista', umetnika, kar ponavadi avtorji so, pač pa je o sebi vedno govoril, da je 'entertainer', zabavljač, kar je bila vsaj v določenih obdobjih nekoliko preveč skromna trditev, zlasti to ne velja za obdobje 1954–1958 in 1968–1969, ko je ustvaril svoja najboljša in najvplivnejša dela.«
