Kako v neskončnost zveni število pi

V Hiši kulture Celje je izšla kompozicija Mihe Firšta, ki nima konca.

Objavljeno
15. maj 2020 08.00
Posodobljeno
15. maj 2020 09.15
Miha Firšt v predstavi Komedija o artu: »Ne moremo ustvariti manj kot nič, lahko pa je skladba daljša od Cageeve, ki traja 638 let, nekateri imajo tudi 1000 let trajajoče na internetu. Ta večna skladba drži vodo in je poleg heca vse v njej čisto res.« FOTO: osebni arhiv
Naša pozornost je v času interneta, družbenih omrežij in instantne kulture ugrabljena. Kontrabasist Miha Firšt je v predstavi Komedija o artu, ki jo je odigral in besedilo zanjo spisal sam, obljubil, da bo skozi predstavitev obdobij v umetnosti vsakemu obiskovalcu predstavil nekaj, kar ga bo navdušilo. Navdušenje je danes lahko tudi šok. Rekord, ki nima nobene povezave z umetnostjo. Ob koncu predstave, ki je doživela premiero oktobra, je predstavil Večno skladbo. To je najdaljša skladba na svetu, njena kompozicija je zdaj izšla.

Večna skladba je primer serialne glasbe. Zapisana je s štirimi algoritmi v programskem jeziku python in glasbeno matriko, kakršne so uporabljali predstavniki Druge dunajske šole, so pojasnili v Hiši kulture Celje. Vsak naslednji ton skladbe s pomočjo legende določi naslednja decimalka števila pi, tako skladba traja neskončno in nikoli ne ponovi glasbenih vzorcev. Začne se s števko 1, prvo za decimalno vejico pri številu pi (3,1415…).

image
Legenda in zanka, ki ustvarjata Večno skladbo. FOTO: Miha Firšt


Firšt je vsaki številki določil ton, harmonijo in dolžino. »Določil sem jih arbitrarno. Tako ali tako se bo sčasoma vse zgodilo. Če dovolj dolgo poslušaš, najdeš v njej tudi melodijo Marko skače.« Korake je malo zamaknil. Na primer pri četrti decimalki števila pi (5) uporabi ton, ki ustreza števki 5, dolžina tona ustreza števki 1, ki je sicer tretja decimalka, akord pa ustreza števki 4, ki je druga decimalka. Večna skladba je »štos, ki služi poanti predstave. Skladba je zaradi rekordnosti zanimiva.«


Iskanje šova


Predstava Komedija o artu je bila povod, da se je lotil skladbe. In predavanje Leva Krefta, je povedal Firšt. »Govoril je o tem, da so šole načeloma prve zadolžene za kultiviranje človeka v smislu razumevanja umetnosti. Vemo, da šole pri tem niso prav uspešne. Mogoče zato, ker poučujejo umetnost enako kot humanistične in naravoslovne znanosti. Z neko zgodovino in teorijo. Če se moraš naučiti tisoč skladateljev, je zadnja stvar na svetu, da bi jih poiskal na youtubu. Kreft pravi, da moraš najti le eno spektakularno stvar, ki te prevzame, da greš na emocije. Meni osebno ta pogled ni blizu, ampak ljudje pogosto čustveno dojemamo umetnost. Premisa te predstave je, da bomo vsakemu našli to eno stvar. Na koncu je predstavljen Malevičev Beli kvadrat na beli podlagi, najdaljša skladba Johna Cagea, in če nič od tega ne bi bilo dovolj, predstava ponudi še dodatne ekstreme, in to je predvsem ta skladba.«

image
Miha Firšt, do pred kratkim solokontrabasist Salzburške filharmonije, s katero še vedno sodeluje, je pred dvema letoma navdušil tudi v monodrami Kontrabas Patricka Süskinda. FOTO: osebni arhiv


Miha Firšt je povedal, da je bila Večna skladba rezultat prebliska oziroma želje, da bi presegel, na neki rekorden način, Maleviča in Cagea. »Ne moremo ustvariti manj kot nič, lahko pa je skladba daljša od Cageeve, ki traja 638 let, nekateri imajo tudi 1000 let trajajoče na internetu. Ta večna skladba drži vodo in je poleg heca vse v njej čisto res.« Skladbe ne moremo in ne bomo nikoli slišali v celoti. Po eni strani je neobvladljiva v večnosti, po drugi zelo obvladljiva, zaradi znanih decimalk, ki jo poganjajo. Medtem ko potrošniško konzumiramo vse, kar nam pride pod roke, te skladbe ne moremo dobiti dokončno. »Skladba ima, kar sicer ni funkcija glasbe, bolj konceptualno miselno vrednost.«

Firšt je objavil tudi enostavnejšo verzijo Večne skladbe, πrpetuum mobile, ki je hommage romantičnim skladateljem, ki so napisali vsak svojo skladbo z naslovom Perpetuum mobile. Tako zveni prvih 100.000 decimalk števila pi:


 

Potrebujemo omedlevanje?


Je treba v glasbi oziroma umetnosti presegati na tak način? Z rekordi? Firšt je poudaril, da ne. »To je absolutno napačna smer, tako kot je napačna smer, da skladatelji izumljajo nove jezike. Osebno najbolj cenim skladatelje z inovativnostjo znotraj obstoječega instrumentarija izraznih sredstev. Tu se skrivajo genialci, ki v jeziku, ki že obstaja, povedo nekaj novega. Ker mi te jezike poznamo, imamo tudi od tega lahko največ. Recimo. V glasbi je dovolj dvanajst tonov in ti ni treba zlivati vode v klavir. Tisto je zanimivo, v glasbi je pa lahko nekaj res dobro.«

Šov ni nič novega. Pred več kot 150 leti so v Italiji poznali Rossinijev delirij, ko je narod padal v ekstazo ob poslušanju Rossinijevih novih oper, balet Stravinskega je izzval pretep v gledališču, ker se je ljudem glasba zdela grda. Danes delirija ali pretepa ne bi bilo, ker nas nič več ne navduši ali zmoti, je dejal Firšt. »Ničemur se ne posvetimo več, do ničesar nimamo več razvitega odnosa. Ustvarjalci, ki se te hočejo dotakniti, uporabljajo ekscesna orodja, ki so že bolj marketinške narave, ne pa umetniške vsebine.«