Tiskane izdaje
V programu SiTi za dobro musko ljubljanskega SiTi Teatra bo zvečer malce drugače začela peto sezono Katarina Avbar. Z duetom Ne reci nič, ki ga je posnela z Boštjanom Naratom, je napovedala izdajo drugega albuma Na drugi strani. Glasbenica je precej napredovala od prvenca Beležnica, ki je izšel pred petimi leti.
Med vašim prvencem Beležnica in drugim albumom Na drugi strani je petletni premor. Nov album se mi zdi še tehtnejši od prvenca. Je to posledica izkušenj, doživetij?
Definitivno. Moja barka je v tem obdobju plula v zelo razburkanem morju. Veliko je razlogov za ta premor, veliko življenjskih izkušenj in preizkušenj, kar se mora nekje zrcaliti. Drugače pa nikoli ne spregovorim, če nimam nič pametnega povedati.
Naslov albuma Na drugi strani se da razumeti različno. Kako ga razumete vi?
Snemanje sem začela brez naslova, a me je že med snemanjem prve skladbe naslov našel kar sam. V skladbi Ne reci nič sem namesto 'na svojo stran' zapela 'na drugo stran', na kar me je opozoril producent albuma Peter Dekleva, in tako sva skupaj našla naslov, ki je, kot se je kmalu pokazalo, kar pravi glede na to, da se Na drugi strani odmika od akustičnosti Beležnice.
Tokrat sem si želela več eksperimentiranja, preizkusiti meje lastne ustvarjalnosti in žanrske opredeljenosti. Razumem ga kot premik k aranžmajsko bogatejšim skladbam, ki temeljijo na električnih kitarah. Nekatere skladbe ostajajo zveste akustični podobi Beležnice, druge so malo bolj toplo oblečene.
Koliko je kantavtorstvo del vašega življenja?
Kantavtorstvo je način ustvarjanja, ko iščeš zven za pomen ob spremljavi kitare ali klavirja. V to si ujet, besede in zveni so ves čas del tebe, ne glede na to, kaj počneš v življenju. Kantavtorstvo je poslanstvo, ki si ga ne izbereš sam.
Je to še vedno uglasbljanje poezije?
Ne vem, ali je kantavtorstvo kdaj sploh bilo reducirano le na uglasbitve poezije. Včasih pride najprej melodija, ki ji ob harmonski spremljavi poiščeš ustrezne besede, drugič pomen in zven besed kar sama poiščeta melodijo. Največkrat ta proces poteka sočasno. V okviru projekta Rokerji pojejo pesnike sem se preizkusila tudi v uglasbitvi treh pesmi in med ustvarjanjem neizmerno uživala.
Izziv mi je bilo najti ustrezne melodije za besede, ki niso moje. Že ko berem pesem, slišim melodijo, zato je bil proces ustvarjanja glasbe na obstoječe pesem precej kratek. Popolnoma drugače je, kot če si sam avtor besedila in glasbe, ko lahko nekaj dni ali tednov živiš s pesmijo, ki jo ustvarjaš.
Na obeh albumih ste sodelovali z izvrstnim kitaristom in producentom, ki rad prime v roke tudi številne druge inštrumente, Petrom Deklevo. Kaj vaju veže, da sta se tako ujela?
Povezuje naju ljubezen, saj sva tudi zasebno partnerja. Pri Beležnici sva prvič sodelovala tudi na glasbenem področju in se marsičesa naučila, zato je bilo ustvarjanje drugega albuma toliko lažje. Od začetka priprav do končne zvočne obdelave je minilo samo osemnajst dni. Sodelovanja s Petrom so vedno zanimiva in lepa, soustvarjalcu v studiu dopušča veliko svobode in je dovzeten za vse predloge, če je tudi on pripravljen prisluhniti njegovim. Vzajemnost in spoštovanje sta še vedno edino pravo vodilo vsakršnega sodelovanja.
Besedila na albumu so po eni strani tradicionalno ljubezenska z nekoliko drugačnega zornega kota, kot je recimo pesem Gentleman.
Res je tako na prvem kot na drugem albumu veliko tipičnih romantičnih ljubezenskih zgodb, kar Gentleman definitivno ni. Ljubezenski odnos prikazuje realno, brez iluzij in olepševanja, banalizira tipične probleme sodobnega partnerskega odnosa. Sporočilo je, da noben ljubezenski odnos ni popoln, a vsako težavo se da zgladiti, če je dovolj pozornosti, spoštovanja in ljubezni.
Brez odseva migrantske katastrofe, ki smo ji priča že nekaj let, prav tako ni šlo. Nastala je pesem Nomadi.
Saj vidite, kako je. Danes se o begunski krizi skorajda ne govori več, kar ne pomeni, da je problem rešen, še zdaleč ne. Skladba Nomadi je nastala pred dobrim letom in je moj glasbeni odgovor na begunsko krizo. V njej begunci nagovarjajo nas, Evropejce. S tem sem jim dala priložnost, da predstavijo svojo izkušnjo in nastavijo ogledalo človeštvu.
V besedilu sem se namenoma izognila uporabi besed 'begunci' in 'Evropa', nadomestila sem ju s pogojno sopomenko 'migranti' in z 'zlatimi zvezdami na modri zastavi'. Pri ustvarjanju aranžmaja sva hotela s Petrom Deklevo ustvariti vzdušje neskončnega ter na milost in nemilost prepuščenega korakanja proti obljubljenemu raju.
O brezperspektivnosti doma in v tujini priča pesem Ivo …
Ivo je Igorjev mlajši brat. Igor je prikaz bede doma, Ivo pa v tujini in doma. Ivo je poosebitev tipičnega mladega izobraženca. Po uspešno končanem študiju doma ne najde službe, zato išče zaposlitev v tujini, kar sprva obrodi sadove.
Ko čez leto dni izgubi sanjsko službo v tujini, se oglasijo birokratski mlini, zato mora nazaj domov, vendar se ponovno sooči z brezizhodno situacijo, zaradi katere je sploh odšel v tujino. Nauk zgodbe je, da se lahko zgodi, da tudi v tujini ni vse rožnato.
Predstavitev albuma bo dopolnil glasbeno-plesni dogodek Pa kaj je s to žensko zdaj?.
Dogodek je nastal na pobudo vrhunske plesalke in koreografinje Rosane Hribar, ki me je hotela spodbuditi k ponovnemu ustvarjanju. Ker že naslov albuma Na drugi strani vsebuje konotacijo, da mora biti tokrat nekaj drugače, smo za predstavitev združili glasbo s plesom.
Glasba in ples si v Pa kaj je s to žensko zdaj? stojita nasproti kot dve ločeni entiteti. Odgovor na vprašanje iz naslova je mogoče najti v skladbi Sem, kakršna sem, za katero sem našla navdih v pesmi francoskega pesnika Jacquesa Préverta.
