

Med kitajskimi umetniki je vedno pomembno določiti, kdo je »največji«; ko dosežejo svetovno slavo, postane to tema globokih nesoglasij med oboževalci, ki pogosto ne vedo kaj dosti o sami umetnosti, zato pa »vedo« vse o zasebnem življenju svojih idolov.
Čeprav umetnost težko prenaša besedo »najboljši«, se kitajski umetniki ne morejo upreti izzivom piedestala.
Ko se na odru pojavita dva velika pianista, kot sta Lang Lang in Li Yundi, ljubitelji glasbe nimajo miru, vse dokler enemu od njiju ne nadenejo najvišjega superlativa.
Rezultat takšnega tekmovanja nima kdove kakšne zveze z interpretacijo resne glasbe. Vendar pa koristi marketingu, v katerem sta oba Kitajca izvrsten proizvod na globalnem trgu klasike, zasenčene s popularnimi barvami. V zvezi s pianistično vojno med dvema velikima Kitajcema se zdi, kot da je bila vnaprej določena v zvezdah.
Dva kluba
Lang Lang in Li Yundi sta se oba rodila leta 1982, oba sta leta 1995 dobila svojo prvo nagrado na mednarodnih tekmovanjih. Lang Lang si je lovorike prislužil na Japonskem, na Mednarodnem tekmovanju za mlade pianiste Čajkovski, Li Yundi pa je istega leta osvojil prvo mesto na Mednarodnem tekmovanju za mlade Stravinski. In tako se je začela virtualna tekma med pianistoma. Ljudje se od nekdaj radi uvrščajo v skupine, je ugotovil neki glasbeni kritik.
Tako so eni vedno oboževali Luciana Pavarottija, drugi Placida Dominga, eni so imeli za največjo zvezdo Mario Callas, drugi Renato Tebaldi. Glede na vse podobnosti in še toliko večje razlike med Lang Langom in Li Yundijem je bila tudi v tem primeru logična in pričakovana razvrstitev oboževalcev v dva kluba.
Prvi ekstrovertiran, cvetoč in, kot mu pogosto pravijo, dionizijski. Drugi introvertiran, zadržan in, kot ga radi opisujejo, apolonski. Čeprav se glasbeni kritiki pogosteje strinjajo kot razhajajo pri ocenjevanju njunih pianističnih sposobnosti in omejitev, se je javnost pri vprašanju, kateri od njiju je večji, odločno razdelila v dve skupini.
In ko zmanjka glasbenih argumentov, začnejo oboževalci preštevati, kateri je nastopil na več koncertih, kateri ima obširnejši repertoar, v zadnjem času pa tudi to, kateri ima več privržencev na družbenem omrežju weibo (kitajski različici twitterja).
Grožnje navdušencev
Vse to vodi celo do sila neprijetnih situacij. Potem ko je državni časopis Beijing Daily v začetku leta objavil, da se je Li Yundi preusmeril v estrado, kar so utemeljili z analizo njegovih nastopov v televizijskih novoletnih programih zadnji dve leti, je neki oboževalec »klavirskega princa«, kot Lija imenujejo na Kitajskem, uredniku dnevnika zagrozil s smrtjo. Slednji je grožnjo vzel resno in zahteval policijsko varstvo.
Če upoštevamo proces, v katerem sta se omenjena Kitajca iz čudežnih dečkov razvila v svetovno znana pianista, ni težko razumeti, zakaj se njuni imeni nenehno vrtita v kategoriji »glasbene senzacije«. Že njuni življenjski zgodbi sta si povsem različni, hkrati pa vsaka posebej dovolj zanimiva za filmski scenarij.
Igrače skozi okno
Lang Lang je štiri mesece starejši od svojega glasbenega tekmeca. Rodil se je v severovzhodni pokrajini Liaoning, prve pianistične korake pa je naredil pod strogim nadzorom očeta, ki bi ga lahko po vsem primerjali z odločnimi, neusmiljenimi in celo malce obsedenimi starši nekaterih današnjih teniških zvezdnikov.
Tudi oče Lang Guoren je glasbenik. Čeprav je njegov inštrument tradicionalno kitajsko godalo z dvema strunama er-hu, je zgodaj prepoznal nadarjenost svojega edinca, ki mu je že tako nadel ime »blisk neba« (kar dobesedno pomeni druga pismenka Lang).
Lang Lang je torej imel otroštvo, ki bi ga po evropskih merilih težko opisali kot srečno. Oče ga je silil, da je vadil klavir po deset ur na dan, kadar se je deček uprl, pa mu je igračke pometal skozi okno. Ko so ga pri devetih letih zavrnili na avdiciji za osrednjo glasbeno akademijo v Pekingu – z razlago, da »ni dovolj nadarjen« – pa mu je oče celo predlagal, naj skoči z balkona stanovanja.
Sproščeno do uspeha
Li Yundi je tudi po svojem otroštvu njegovo popolno nasprotje. Odraščal je v pokrajini Sečuan in morda sta bila njegova starša prav zato, ker sta delala v železarni in nista nikoli imela nikakršnih stikov z glasbo, zelo prilagodljiva, kar zadeva njegovo nagnjenost najprej do harmonike in nato do klavirja.
Vadil je toliko, kot se mu je zdelo potrebno, ko so ga pri sedmih letih prejeli na sečuansko glasbeno akademijo, pa je mama pustila službo, da je lahko skrbela za nadarjenega sina. Toda če je bilo Li Yundijevo otroštvo manj »filmsko« od Lang Langovega, pa je bila njegova mladost bolj »senzacionalna« in zato tudi bolj privlačna za medije in kvazi ljubitelje glasbe.
Lang Lang danes živi v New Yorku in še vedno vsak dan vadi ure in ure. Ima dolg seznam aranžmajev, tako da je njegov koledar popolnjen vse do konca leta.
Li Yundi živi v Hongkongu, prepričan, da bi tudi Chopinu ugajal njegov ferrari. Zanj so značilne pogoste menjave razpoloženja, poleg tega je zelo skrivnosten glede nikoli potrjene ločitve od nikoli identificirane žene, pa tudi glede nedoločenih zvez s slavnimi moškimi in neznanimi ženskami.
Pomen za glasbo
Pri vsem, kar se prepleta v zgodbah in govoricah o obeh pianistih, ostaja v ozadju vprašanje, koliko je kateri od njiju sploh pomemben za klavirsko glasbo.
Tako Lang Lang kot Li Yundi – ki se pravzaprav nista nikoli srečala, čeprav sta dolgo oba snemala za založbo Deutsche Grammophon, vse dokler ni Li pred tremi leti podpisal ekskluzivne pogodbe z EMI Classics – v intervjujih zanikata, da bi bila tekmeca, in poudarjata, da javnost vsakega od njiju vidi v pravi luči zgolj skozi glasbo, ki jo igrata, vse druge govorice pa je treba zavreči kot nepomembne in v veliki večini neresnične.
Morda zato, ker občasno tudi sama prilijeta olja na ogenj, ali pa zato, ker je vse, kar v zadnjem času pride iz Kitajske, potencialno geslo za vstop na tamkajšnji velikanski trg, se vse bolj zdi, da je tekmovanje med Lang Langom in Li Yundijem briljantna marketinška poteza.
Z njo se po načelu jina (Li Yundi) in janga (Lang Lang) neizčrpno ohranja pozornost na skrbno negovanem nasprotju dveh pianistov, ki je po svojem bistvu bolj izvajalska virtuoznost kot glasbeno občutenje. Ker pa umetnost v resnici ne prenaša besed, kot sta najboljši in največji, ostajajo presežniki, ki jih nekaj časa pripisujejo Lang Langu, nekaj časa pa Li Yundiju, izgubljeni v svetu glasbe, v kateri nimajo osebna tekmovanja nikakršne vrednosti.
Komentarji