Ko je v galeriji na ogled zvok

Dvodnevni koncertni cikel, ki se je končal včeraj, je dopolnila razstava arhitekturnih fotografij.

Objavljeno
04. september 2019 13.05
Posodobljeno
04. september 2019 13.07
Jazz in arhitektura imata dolgo in ubrano razmerje. Foto Andrej Predin
»S saksofonom lahko govoriš,« je nekoč zamišljeno rekel Igor Lumpert ter se zazrl proti majhnemu jezeru sredi parka Prospect v osrčju Brooklyna. Ko je preteklega deževnega ponedeljkovega večera s saksofonom spregovoril v ljubljanski Galeriji Jakopič, je v polkletne prostore pripihal nekaj sapice z newyorške avenije Ocean,­ kjer živi že skoraj dvajset let. Na šestnajstem ciklu zvočnih eksperimentalnih dogodkov ­Sound Explicit so namreč s pianistom Markom Črnčecem in bobnarjem Aljošo Jeričem pripravili dveurni preplet solo, duo in skupinskega improviziranja.

Koncept cikla Sound Explicit, ki je nastal kot spodbuda za neodvisno raziskovanje in kreativno ustvarjanje na polju sodobnih zvočnih umetnosti, je od začetkov leta 2003 postavitev glasbe v galerijski prostor. Ideja eksplicitnega zvoka (ali morda bolje zvočenja) tako še bolj nazorno zaživi ob razstavljenih umetninah – glasba jih dopolni ali pa one dopolnijo glasbo. Najprej je cikel domoval v Galeriji P74, nekajkrat tudi v Kapelici, leta 2010 se je preselil v Galerijo Jakopič.

Glasbena producentka in menedžerka Mojca Zupanič, ki je od Matjaža Mančka prevzela serijo leta 2008, med snovanjem programa nikoli ne ve natančno, katera razstava bo gostovala v prostoru v času cikla. Zato so ta srečanja dveh polj umetnosti – likovne in glasbene – naključna in spontana. Nekakšen »blind date«, zmenek na slepo (zato najbrž ni naključje, da se je prvi Sound Explicit v Galeriji Jakopič zgodil, ko je tam gostovala konvencija Blind Date, ki promovira umetniške publikacije in knjige). To se navsezadnje sklada z osnovnim pogojem cikla koncertov, ki je improvizacija. Postavitev odra je zato vsako leto nekoliko drugačna, enkrat ga obdajajo knjige, drugič antični stebri, naslednjič postmodernistične instalacije, barvite grafike Marie Bonomi ali pa zvok zaplava s kiti na fotografijah Sebastiãa Salgada.

Tokrat so bile glasbenikom za kuliso črno-bele fotografije madžarskega umetnika Luciena­ ­Hervéja, ki ga je navdihoval znameniti francoski arhitekt Le Corbusier. In morda so prav ob urbanih prizorih, jasnih linijah in zlatih proporcih betonskih modernističnih monumentov tudi spontane glasbene kompozicije zvenele urbano. Jazz in arhitektura imata namreč dolgo in ubrano razmerje ter se vzajemno napajata.

Lumpertov sopranski saksofon (ki ga je v zadnjih letih po krivici nekoliko zapustil) je začel pripovedovati zgodbo. Kot pozoren opazovalec je s subtilno liričnostjo risal poteze svojih protagonistov – tiste vidne in tiste očem skrite, notranje, temačne. V urbanem bluesu je takoj oživela Hervéjeva fotografija indijskega dečka v prevelikih lanenih oblačilih, s predirnim ­pogledom, ki ga do prsi zakriva senca. Glasba je govorila njegovo zgodbo.

Lumpertove melodije je Aljoša Jerič na bobnih spremljal s sopomenkami ter z njimi usmerjal krivulje impromtu skupine. Marko Črnčec (tudi on že tri leta prebiva v New Yorku) je skupno pot sprem­ljal na električni klaviaturi ter ji z distorziranimi harmonijami, kot bi ga srkale sence na Hervéjevih fotografijah, dajal skrivnosten, včasih sumljiv značaj. Dramatično je niansiral dogajanje, zavijal v obskurnost nezavednega ter ustvarjal napetost med svetlobo in temo nepredvidljivega konca. Prav tako kot je bil njihov jezik abstrakten, je bil tudi zelo konkreten in zasidran v prepoznavni identiteti ter imaginariju vsakega od glasbenikov.

Glasba se je z lepo režiranimi prehodi med solističnimi nastopi, dialogi in skupnim muziciranjem razlegala med fotografijami ter dopolnjevala Hervéjevo namero, da bi z intimnim detajlom vzbudil nedoločno predstavo o celoti. Tako nas je skozi glasbo posrkala črnina na dnu Hervéjevega zavitega stop­nišča, osamljeno drevo v betonski džungli je naenkrat spregovorilo in slišali smo misli osamljenega starca, ki poseda na okvirju velike črne kvadratne luknje v beli ­betonski steni.

Urbana zvočna slika je dobila tudi družbenopolitični kontekst, ko je proti koncu koncerta ameriški himni, ki jo je sugeriral Lumpert, dobesedno odzvonilo.