»Ko se po dolgem času srečamo na odru, je tako, kot bi se nikoli ne razšli«

Cerkno - Ken Vandermark, čikaški saksofonist in improvizator, se je v Cerknem mudil vse tri dni 19. festivala Jazz Cerkno, čeprav bo v triu z bobnarjem Hamidom Drakom in basistom Kentom Kesslerjem nastopil šele nocoj. Stari znanec slovenskih jazzovskih odrov je v pogovoru spregovoril o čarobnosti svojega DKV tria, terminoloških zagatah z jazzom in o tem, zakaj se tako rad vrača v Slovenijo.

Že desetletje ste reden gost slovenskih jazzovskih odrov. Kaj vas vedno znova prinese v naše kraje?

Res je. Samo v Cerknem sem nastopil že šestkrat. Nocoj nastopam drugič na jazz festivalu, prvič sem s Free Music Ansamblom igral na tem odru pred desetimi leti. Sicer pa sem večkrat igral v baru Pr' Gabrielu v triu s Petrom Brotzmannom, pa z Vandermark 5, in z drugimi. Cerkno je prelepo - v geografskem smislu, s hribi in naravo je popolno nasprotje okolja, kjer sicer živim - v Chicagu. Kar se tiče glasbenega dela, pa je Boštjan (Cvek) in njegova ekipa, eden tistih ljudi, ki res ljubijo glasbo. In take gostitelje in organizatorje najbolj spoštujem. Na festivalih je vedno pomembno kakšno vzdušje se vzpostavi med glasbeniki, občinstvom, novinarji, zastopniki založb in predstavniki drugih festivalov ... V Cerknem je jasno, da ljudje res spoštujejo glasbenike in cenijo glasbo. Četudi ti tega ne povedo neposredno, se to čuti na vsakem koraku.

Cerkno - mesto z najboljšo publiko za improvizirano glasbo? Zakaj mislite, da je tako?

Mislim, da so organizatorji festivala že na začetku do meščanov pristopili na pravi način. Predstavili so jim lepoto glasbe, brez potrebe opredeljevanja. Tako ta glasbe že na začetku ljudje niso slišali kot čudne, naporne, drugačne - kot jo po navadi označujejo. Gre za glasbo. Morda je res drugačna od kakšne druge zvrsti, a saj so vse zvrsti med seboj različne. Improvizirana glasba je način ustvarjanja novih svetov in je enako pomembna kot pop glasba, le drugače zveni in ima drugačno estetiko. Zato je ta način komuniciranja z ljudmi, kot ga poznajo v Cerknem, pravi in če bi bilo to tako lahko doseči, potem bi bilo na svetu več festivalov, kot je Cerkno. Pa jih ni. V avstrijskem Nikelsdorfu je še en tak festival, ki mi je ljub.

Gre za takorekoč butični festival, ki svojo zvesto publiko izobražuje in ji vsakič ponudi kaj novega. To je popolnoma drugačen pristop, kot na festivalih, ki ljudi privabljajo z zvenečimi imeni.

V Ameriki so festivali v večini komercialno naravnani. Poglejte samo program v Cerknem, na eni strani imate glasbene legende, kot je basist Barre Phillips, pa novejše zasedbe, bende iz Brazilije, iz Chicaga, lokalne glasbenike - ves spekter novega, starega, domačega in tujega. Tega na Ameriških festivalih ne boste našli. Imajo več denarja, a z njim naredijo manj. Moji najljubši festivali so festivali, ki vključujejo različno glasbo in pustijo, da se občinstvo odzove na to kar sliši po svoje. Kot glasbenik sem rad prisoten v takih okoljih, kjer glasba ni zamejena, saj tudi sam nočem, da je moja glasba opredeljena s kategorijo, da je omejena na improvizirano glasbo, ki ima določen krog poslušalcev. Rad bi, da je moja glasba del širšega sveta. Redko igram na festivalih v Ameriki, ker je moja glasba označena za čudno. S tem triom, s katerim nastopam danes v Cerknem, še nikoli nismo nastopili na kakem od ameriških festivalov.

Četudi so o vas posneli dokumentarec, ki so ga hvalili v medijih od New York Timesa do Chicago Readerja?

Da, kljub temu dokumentarcu nismo dobili nobenega angažmaja več. Zato je to, kar se dogaja v Cerknem, v tem kontekstu še toliko bolj posebno. Ob dejstvu, da festival poteka že skoraj 20 let. To je neverjetno! Moja glasba ni nekakšna ezoterična vaja ali neka akademska študija, v njej je čutiti tradicijo, ampak to ne pomeni, da moraš poznati vso glasbeno zgodovino, da bi jo lahko razumel. Mislim, da mora glasba govoriti sama zase. In mislim, da tukaj ljudje to razumejo.

V Ameriki se precej debat vrti okoli terminologije besede jazz. Nekateri menijo, da ima slabšalen prizvok, da zaobjema preozek spekter glasbe, da je omejena z imenom... Kaj menite vi?

Res je. V Ameriki je beseda jazz postala nekakšna blagovna znamka za določen stil glasbe. Tako ga lažje tržijo. Da nečemu rečemo "pravi" jazz, mora vsebovati cel spisek elementov. To pa nima nobene zveze z zgodovino te glasbe. Tak pogled je vezan na določeno okolje, konkretno na Lincoln Center, vejo glasbene industrije, ki je povezana tudi s šolskim sistemom v Ameriki in seveda s finančnimi podporami - tako korporacij kot države. Lincoln Center za svoj jazzovski program dobi na desetine milijonov dolarjev. Serija dokumentarnih filmov o jazzu režiserja Kena Burnsa je pravzaprav promocija tega selektivnega pogleda na jazz, kakršnega diktira Lincoln Center. Tako bi recimo za Milesa Davisa rekli, da se je v svojem električnem obdobju prodal, se izgubil, ker po teh merilih, to kar je ustvarjal, ni bil več "čisti" jazz. A če poslušate ploščo On The Corner, je daleč od komercialne glasbe. To je avantgarden, futurističen funk album. Tudi John Coltrane je raziskoval nove smeri in ne moremo reči, da to potem ni bil več jazz. Kot umetnika sta čutila, da morata iti drugo pot in to sta storila, a ostala zvesta samemu sebi. Če bi bil Charlie Parker danes še živ, gotovo ne bi igral tako kot v štiridesetih. Prilagodil bi se novi tehnologiji, novim idejam. Morda sploh ne bi igral saksofona. To je ta lepota jazz glasbe.

S tem, ko so jazz definirali kot kategorijo, so okoli pojma postavili zid. A ta glasba je ravno nasprotje tega. Povezana je z inovacijo, individualizmom, navdihom iz vseh glasbenih zvrsti, ki jih na svoj način izrazim z metodo improvizacije. Ko me nekdo vpraša, kaj sem po poklicu, nikoli ne rečem, da sem jazz glasbenik. Saj to implicira omenjeno perspektivo in jaz nimam nikakršne zveze s tem.

Danes boste nastopili z DKV triom, ki obstaja že vrsto let, a za take nastope, kot je nocojšnji se zberete poredko. Kaj je tokrat pokrenilo vaše ponovno ustvarjalno druženje?

Na sredi devetdesetih smo veliko koncertirali predvsem v Chicagu in imeli tudi turnejo po ZDA in Evropi. Zadnja leta pa nastopamo predvsem v Chicagu, ponavadi pozimi priredimo serijo treh koncertov. Ker sva takrat oba s Hamidom doma. Naše druženje se skozi leta nadaljuje, ker se mi zdi, da se naše skupno ustvarjanje še vedno razvija. Seveda je tako tudi z drugimi skupinami, v katerih igram. Kot glasbenik raziskuješ, se povezuješ z različnimi ljudmi in odkrivaš nove situacije. Potem pa se vrneš v neko bolj ali manj stalno zasedbo in vse te izkušnje, vso svojo zgodovino, prineseš s sabo. To vzpodbudi vedno nove pogovore. Če se stvari v skupini razvijajo, rastejo in se širijo, je to zabavno. Glasba je zelo socialen medij in včasih po nekih čudnih zakonih stvari ne funkcionirajo, čeprav se skupaj zberejo res najboljši glasbeniki. Ne vem zakaj. DKV povezuje neka kemija, ki je specifična za ta trio. S Kentom igram že dolgo let, tudi v zasedbi Vandermark 5, ampak glasba, ki jo igramo mi trije s Hamidom, je nekaj popolnoma drugega. Tudi če se dolgo ne vidimo, je tisti trenutek, ko se spet srečamo na odru, tako, kot bi se nikoli ne razšli.