Ko slišiš izvirnik, se vse spremeni

Hugo Race bo kot član Dirtmusic v četrtek nastopil v Piranu na prvem večeru Druge godbe.

Objavljeno
21. maj 2018 11.00
Posodobljeno
21. maj 2018 10.58
Hugo Race in Michelangelo Russo zapisan abluesu. .FOTO: Iztok Ameršek
Avstralski kitarist, skladatelj in pevec Hugo Race bo kot član Dirtmusic v četrtek nastopil v Piranu na otvoritvenem večeru Druge godbe. Glasbenik, ki je bil v prvi sestavi Nick Cave and the Bad Seeds, pogosto gostuje v Sloveniji, saj njegov prijatelj iz Dirtmusic, Chris Eckman, živi v Ljubljani. Zasedba, v kateri je še turški avantgardni rocker Murat Ertel iz skupine Baba Zula, bo nastopila v starem skladišču soli Monfort med Piranom in Portorožem. Z njim smo se pogovarjali, ko je pred časom v Pinelini dnevni sobi v Ljubljani z italijanskim slikarjem in orgličarjem Michelangelom Russojem predstavil bluesovski projekt John Lee Hooker's World Today.

Zakaj menite, da je blues, glasba temnopoltih Američanov, postal svetovni fenomen?

Zaradi rock'n'rolla, saj je njegov bistveni del. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je bela Amerika prek radia in tudi številnih mornariških baz po svetu ta zvok in kulturo predstavila svetu. Tega je že sedemdeset let in zadnjih dvajset let se vse več ljudi zanima za korenine glasbe, od kod prihaja.

Kdaj ste vi odkrili blues?

Glede na to, da sem Avstralec, nisem odraščal ob njem. V šestdesetih in sedemdesetih smo imeli rock'n'roll različnih zvrsti. V bistvu pa smo poslušali le glasbenike in producente, ki so iz šeste roke interpretirali nekaj, kar se je začelo pred stoletjem med temnopoltimi Američani. Številni se, tako kot jaz, nismo zavedali korenin glasbe, ki smo jo poslušali. Blues se nam­reč pojavlja v številnih glasbenih zvrsteh. Potreboval sem kar nekaj raziskovanja in detektivskega dela, da sem ga odkril. Poslušali smo zgodnje albume skupine Led Zep­pelin, ki je svojo glasbo neposredno izpeljala iz ameriškega bluesa. Vendar tudi nam ni bilo treba dolgo, da smo to ugotovili. Tako sem v zgodnjih osemdesetih letih, ko sem se začel z glasbo ukvarjati poklicno, tudi začel odkrivati ključne izvajalce bluesa. Tako sem leta 1982 odkril Johna Leeja Hookerja in to je bila zame velika zvočna razsvetlitev. Vedno sem nekako pričakoval, da obstaja takšna glasba, le do takrat je še nisem slišal.

Blues je mogoče zaslediti v vaši glasbi od skupine Nick Cave and the bad Seeds do Dirtmusic. Je zapisan v vaši zvočni DNK?

Ne vem, je pa zagotovo eden od temeljev sodobne popularne glasbe. Veliko rock glasbe postane povsem nepomembne in nezanimive, ko odkriješ izvirne avtorje in njihove posnetke. Ko slišiš izvirnike, je res težko poslušati moderni rock na enak način kot prej.

image
Hugo Race in Michelangelo Russo na intimnem nastopu v Pinelini dnevni sobi. FOTO: Iztok Ameršek


Potem ko si slišal pravo glasbo.

Da, in ne moreš več poslušati glasbenikov, s katerimi si odraščal in so bili le blede kopije izvirnikov. Tako je recimo z zgodnjimi albumi skupine The Rolling Stones. To je očitno del kulturne evolucije.

Z Dirtmusic ste šli tudi v Mali, kjer se je rodil blues.

Težko je opisati čustva, ko raz­iskujemo glasbo v Maliju. Številne podrobnosti so name naredile velik vtis. Ko smo šli na znameniti Festival v puščavi leta 2008, smo jammali pred šotorom s člani skupine Tamikrest, ki igrajo pristen tuareški blues. Zraven je bil tudi neki starejši možakar. Nenadoma je prijel eno od kitar, ki so tam ležale, in zaigral nekaj, kar je zvenelo kot teksaški blues Lightnin' Hopkinsa na malijski način. Očaralo me je. Sicer pa je zdaj težko ugotoviti, kaj je pristen malijski blues, kajti tudi številni malijski glasbeniki so že veliko poslušali ameriški blues.

V glasbi Alija Farka Toureja in Johna Leeja Hookerja slišim veliko skupnega.

Se strinjam. Tudi meni se zdi ta povezava močna. Na začetku osemdesetih let mi je prijatelj v Bruslju prvič zavrtel album Alija Farka Toureja in ta povezava je bila moja prva misel. Toure me je očaral in ga še vedno veliko poslušam. Čeprav je povezava več kot očitna, pa je Tourejeva glasba veliko bolj vesela. Ima drugačno energijo, več svetlobe in lahkosti. Kar pa ni nič čudnega, kajti Hooker je odraščal na bombažni plantaži, kjer je delal že kot otrok, njegova družina pa se je borila za preživetje. To je zagotovo bolj depresivno kot pa živeti v podsaharski Afriki. Glasba Alija Farka Toureja je kot sončna sestrična glasbe Johna Leeja Hoo­kerja.