Ksenija Jus - Nori idealisti sledijo sanjam

Literarno nagrado mira je prejela za brezkompromisno drznost v kantavtorskem  ustvarjanju.
Objavljeno
18. januar 2016 11.22
Zdenko Matoz
Zdenko Matoz
Prejemnica letošnje literarne nagrade mira, ki jo podeljuje ženski odbor Slovenskega centra Pen, je večplastna kulturna­ ustvarjalka Ksenija Jus. Žirija­ (dr. Irena Novak Popov, dr. Maja Haderlap, Tatjana Pregl Kobe, dr. Andrej Detela in dr. Katja Mihurko Poniž) jo vidi kot ustvarjalko, ki se brezkompromisno odziva na vse slabosti in anomalije sodobne družbe.
»V njenih delih odkrivamo drzno kritiko, neprizanesljivo ironijo, včasih tudi ciničen pogled, ki pa ne preglasi močne lirične izpovednosti njenih pesmi.« Doslej sta nagrado mira prejeli Jolka Milič (2013) in Maja Haderlap (2014).

Nagrada mira je ena najmlajših­ ­literarnih nagrad. Z njo se opozarja na literarno delovanje­ žensk.­ Očitno je še vedno potrebno posebno poudarjanje ­ženskega ustvarjanja?

O ženskem ali moškem ustvarjanju imam osebno mnenje, saj na prvo mesto postavljam človeka. Je pa res, da smo, glede na to, da je ta svet še vedno malce obrnjen na glavo, vsi soodgovorni, tako moški kot ženske in tisti vmes, za to, da se trudimo, da se stvari harmonizirajo in zopet postavijo na noge.

Literarno nagrado mira dojemam kot priznanje za svoje kantavtorsko delo, kot velik kompliment kantavtorstvu kot enemu izmed mlajših umetniških žanrov, saj so ga šele pred dvema letoma vpisali v register poklicev. To je prva strokovna literarna nagrada, ki je bila podeljena za kantavtorstvo. Mislim, da bo to priznanje dalo več poleta tudi tistim, ki ­prihajajo za mano.

Vaše literarno ustvarjanje je preplet izraznih možnosti. Je z glasbo lažje podati besede?

O sebi lahko rečem, da je to res. Na srečo sem od mladih nog dojemala umetnost kot rešilno bilko, ki me je spremljala v ne najlepših življenjskih razmerah. Hitro sem ugotovila, da so besede moja prva, primarna otroška zagledanost. Hkrati z njimi je prišla tudi glasba. Dana mi je bila redka milost, da sem že kot najstnica vedela, da bom to, kar delam danes, verjetno počela vse življenje.

Redki imamo to srečo?

Najbrž bi moral vsak človek na tem planetu izoblikovati svoj potencial, kar naj bi bila naša človeška naloga. Žal pa sta služba in delo skorajda­ povsem ločena.

Pred leti ste se odločili, da boste samostojna kulturna delavka. Vam to prinaša dovolj ali preveč svobode?

O statusu samostojnega ustvarjalca na področju kulture lahko rečem, da je to za ljudi, kot sem sama, verjetno snop svobode, ki ga potrebuje kreativno bitje, da ugotovi potenciale v sebi. Je pa res, da so redki biseri, ki se s tem tudi preživijo. Osebno še nisem na tem, sem pa, upam, na dolgi poti do tega. ­Izračunala sem, da mi bo nekje pri 112 letih to morda uspelo.

Ostajate vztrajna borka za boljši jutri?

Pravzaprav ne znam razložiti, od kod se je vzela takšna borbena vztrajnost. Od nekdaj sem to živela, ne le po življenjskem stilu, ampak tudi po sporočilih, ki sem jih morala prenesti tistim, ki so jih želeli slišati. V mladosti sem se večkrat spraševala, zakaj. Ampak to je tisti Kantov – tako mora biti in ne vem, ­zakaj.

Lahko temu rečemo idealizem ali že norost?

Oboje je v bistvu zelo na mestu. Nori idealisti sledijo sanjam.

Pojmi, kot so prijaznost, enakopravnost, solidarnost, svoboda in podobno, postajajo vse bolj tuji v besednjaku našega okolja. Zakaj?

Dobro vprašanje. Na to bi morebiti znali odgovoriti tisti, ki za zavesami realnosti, ki nam jo tkejo, igrajo nevarne igre. Mi vsi, milijarde ljudi na tem planetu, smo na neki način postranska škoda. Na žalost je že tisočletja tako. Je pa tudi res, da smo vsi bolj ali manj priča nekemu globalnemu prebujanju, in verjamem, da se vsem, ki so tkali te temne scenarije, počasi tresejo hlače. Kar naj se jim. Imajo dober razlog za to.

Se sploh zavedamo katastrofalnosti demontaže socialne družbe v neliberalno?

Na našo splošno človeško žalost se v naši skupnosti, pa tudi drugih družbah našega globalnega sistema, to zgodi pri vsakem posebej, ko se nas dotaknejo krivice. Je pa res, da se vsake toliko dogajajo množični valovi globalnih sprememb, ki pa se nas z distance nekoliko bolj dotaknejo. Ena od takih so najnovejši valovi ljudi, ki bežijo pred vojnami. V takih razmerah se pokažejo možnosti nas vseh, ali smo sposobni s svojim razmišljanjem in čustvovanjem prispevati k dejanski razrešitvi problema ali pa ga samo podaljšujemo.

Aktivni ste tudi v ženskem pevskem zboru Kombinat. To je seveda več kot le pevski zbor.

Kombinatke smo se pojavile ob pravem času, na pravem mestu in v pravi skupnosti. Mislim, da je naša skupna srčna želja, da bi se kaj podobnega še večkrat zgodilo. Mislim, da je to ena od poti, ki nas, ne glede na mrak, v katerem živimo, vodi vsaj do tistega, čemur pravimo – ozdravljeni ljudje. So krivice in še vedno je preveč posameznikov, ki jih povzročajo in se na svoji življenjski poti obrnejo proč od skupnega dobrega ter razmišljajo le še o sebi in zase, o zadovoljitvi svojega velikega­ ega.

To je tisto, kar kombinatke podiramo, pa ne samo kombinatke, temveč mnogi ljudje, ki razumejo to sporočilo in ga prenašajo ­naprej.

Mnogi pravijo kombinatkam 'trmaste vražje babe', nekateri ljubkovalno, drugi dobesedno.

Pri meni se je trma skozi štiri desetletja življenja oblikovala v vztrajnost. Trma zna biti včasih tudi škodljiva. Vztrajnost pa prinese sadove, če slediš svojim sanjam in predvsem delaš na sebi.

Očitno se je moral pojaviti zbor, kot je Kombinat, tako kot je verjetno iz nuje nastala Pesem upora.

V življenju se mi pogosto dogaja, da se mi stvari zgodijo spontano. Ko se sprašujemo, zakaj in kako, težko najdemo odgovore, šele z neko časovno distanco včasih postane jasneje, zakaj so se nekatere stvari morale zgoditi, zakaj so se nadgradile s sodelovanjem drugih. Če je ideja prava, če je sporočilo pravo, vedno najde pot do drugega človeka, do tretjega in tako naprej. Tako kombinatke kot Pesem upora smo se zgradile v slabem desetletju. Verjamem, da bo tudi tisto, kar sledi, dajalo ljudem vse, kar res potrebujejo v teh temnih časih.

Kakšen je občutek, ko se vaša pesem osamosvoji in zaživi neodvisno življenje v prepevanju drugih?

Verjetno je to podoben občutek, žal tega ne morem vedeti iz lastne izkušnje, tistemu, ko spustiš otroka, da gre po svoje. In prav je tako.

Pesem upora ste kombinatke ­posnele tudi z Buldogi v punk­rockovski različici.

Pesem upora ima veliko glasbenih preoblek. Leta 2001, ko sem jo napisala, in tudi njeno prvo glasbeno podobo, se mi ni niti sanjalo, kam vse bo romala. Prav tako ne vem, kaj vse se bo še z njo zgodilo. Želim pa si in verjamem, da bo čez dvajset ali petdeset let našla različne glasbene izraze, kot so jazz, rock, klasika ali a cappella. Kdo ve? Dajmo ji možnost, da najde vse, ki jih želi najti.

Lani ste izdali enega najboljših domačih albumov Enciklopedija­ človeka in soljudi, vendar je, glede na število sodelujočih, njegovo izvedbo težko postaviti na oder.

Maja lani je bil primeren čas, da sem uresničila idejo iz leta 2010, da sem v velikem in kakovostnem izboru v sodelovanju z aranžerjem Blažem Grmom ter ekipo skoraj tridesetih ustvarjalk in ustvarjalcev materializirala te sanje. Žal pa je zmanjkalo dodatne energije, da bi lahko vse skupaj postavila na oder. To se bo zgodilo letos oktobra v ljubljanski dvorani Španskih borcev. Vmes se je zgodilo še nekaj, trenutno snemam naslednji album Katedrala ljubezni, ki bo prav tako dobil svoje mesto v tej glasbeno-gledališko-literarni predstavi.

Danes gotovo ni lahko biti mlada ženska, ki se v Sloveniji preživlja s kulturnim delovanjem. Je vsaj lepo?

V bistvu je zelo zanimivo in daje priložnost, da se človek vsak dan nauči nekaj novega. Žal pa ti nauki niso vsak dan lepi in krasni, ampak takšno je pač življenje.