La vie en rose Bojana Adamiča

Vita Mavrič, gonilna sila festivala šansona La vie en rose, je letošnji večer uglasbljene poezije posvetila vsestranskemu glasbenemu mojstru Bojanu Adamiču ob njegovi 100 letnici rojstva. Za njegove melodije so besedila pisali največji slovenski pesniki. Tokratni La vie en rose je bil prava učna ura zgodovine slovenske popularne glasbe, ki je bila duhovito in na trenutke precej drzno zastavljena. Večinoma starejšemu občinstvu so izvajalci ponudili kar 17 Adamičevih skladb v različno podosobljenih oblekah. Če se je mogoče občinstvo med kako različico počutilo negotovo ali pa se celo (pri sebi) zgražalo, pa se je mojster gotovo hahljal, ko je vse to opazoval od zgoraj.

Seveda ni šlo brez ustaljenega para, ki je povezoval večer, in sicer Vite Mavrič in Borisa Kobala. Mavričeva, ki je tudi nastopila s svojo zasedbo Akord z pesmijo Ferija Lainščka Nikdar ne boš znala, je povzela Adamičevo razgibano življenjsko pot od igranja jazza po zdraviliščih, vodenja pihalne godbe glavnega štaba slovenske partizanske vojske, do uveljavitve novih (revolucionarnih) glasbenih smeric po vojni, konfliktu s partijskimi moralneži in njegovem bogatem skladateljskem delu na številnih področjih. Tako smo zvedeli med drugim, da je njegova glasba obogatila najbolj popularen jugoslovanski film vseh časov Valter brani Sarajevo, ki si ga je ogledala več kot milijarda ljudi. Bil je namreč izredno popularen na Kitajskem, vključno z glasbeno temo.

Kobal, vedno nevarno nepredvidljiv, pa se je trudil s svojimi bolj ali manj uspešnimi duhovitostmi, vendar je vljudno vztrajal pri svoji nepolitični drži, kar mu seveda ni uspevalo, kajti že ko odpre usta, je to za mnoge močno politično dejanje. Ker ni želel po nepotrebnem dvigati prahu, je zgolj citiral šalo, ki mu ji je poveda odrski tehnik. Tudi mi citiramo njegov citat. »Kaj imata skupnega vrtec in Janez Janša? Tam je živ žav, Janša je pa žal živ.«

Predstavljene pesmi je Vita Mavrič izbrala na osnovi raznolikosti mojstrovega dela. Tako so pesmi, ki so ji interpretirale predvsem pevke ob spremljavi Cafe teater banda pod vodstvom pianista Jake Puciharja, v zasedbi Primož Grašič, kitara, Marko Juvan, bobni, Aleš Avbelj, bas kitara in Miro Božič, ustna harmonika, ostajale dokaj blizu izvirnim interpretacijam, medtem ko so skupine, veliko bolj drzno in odločno posegle v Adamičevo zapuščino. Iva Stanič je odpela pesem Frana Milčinskega Ježka Prelepa si bela Ljubljana, Anja Rupel pesem Vere Kovarž Pomlad, Bilbi Ježkovo Žvižga, Polona Juh Brechtovo Pocestnico v prevodu Ervina Fritza, Aphra Tesla Punčko iz cunj Arturja Millerja v prevodu Janka Modra, Tina Marinšek pesem Elze Budau Vroče ljubi me, Ana Bezjak pesem Dušana Bižala Človek na sredi, Mia Žnidarič pesem Dušana Bižala Pomladi da, sedaj pa ne, Nina Strnad pesem Lili Novy Slovo in pa Darja Švajger najbolj znano pesem Kajetana Koviča Bela pravljica.

Seveda so interpretke, različne v pristopu, dajale prednost lastni interpretaciji, še posebej pa sta aranžmajsko odstopali Bilbi s hudomušno Žvižga zgolj ob spremljavi kitare in Tina Marinšek, sicer pevka skupine Tabu, ki je ob čelistu Tilnu Artaču, ki je v hipijevsko skladbo Vroče ljubi me v aranžmaju Jake Puciharja dodal odmeve pesmi Whiter Shade Of Pale. Polona Juh pa nam je ponudila pravo mini predstavo z njeno Pocestnico.

Več drznosti in drugačnosti pa smo bili deležni v interpretaciji skupine Same babe, ki so razigrano izvedeli pesem Ervina Fritza Balada o vražjem bendu, pa študentske zasedbe AGB Art Facto, ki so zajazzirali Ježkovo Ko boš prišla na Bled, Rok'n'band so zarock'n'rollali Čevlje Borisa A. Novaka, neugnane a capella Male malice so interpretirale večpomenske Breskvice Ervina Fritza, udarniški Horuk v nove čase, Ježkovo himno graditvi nove, lepše in svetle prihodnosti, pa smo vsi skupaj v Gallusovi dvorani ljubljanskega Cankarjevega doma naredili s skupino Kramp.

Bil je poseben večer, posebne domače glasbe svetovnega kalibra. La vie en rose pa je spet dobro opravil eno svojih osnovnih poslanstev, in sicer je spet predstavil novemu občinstvu glasbenike, s katerimi se ti sicer skorjada gotovo ne bi srečali.