Tiskane izdaje
Nedavno je pri založbi Croatia Records izšel prvi akustični album skupine Lačni Franz Nova nebesa, ki ga bodo v Cankarjevem domu predstavili nocoj in dodali jagodni izbor zimzelenih uspešnic.
Po dvajsetletnem premoru je zasedbo oživil njen vodja Zoran Predin. Pravzaprav jo je pomladil.
Ste imeli kakšne pomisleke pri sestavljanju nove postave Lačnega Franza?
Omahoval sem kar petnajst let, potem pa so me dokončno prepričali mladi ljudje, ki niso nikoli slišali naših pesmi v živo. Zanimale so jih zlasti skladbe iz začetka osemdesetih, tiste jezne in polne črnega humorja. Za te sem potreboval mladostniško energijo, s katero bi jih lahko oživil. Originalna postava ni ostala v glasbi, zato sem se opogumil in zbral novo, mlado ekipo vrhunskih glasbenikov, ki jo sestavljajo Tine Čas na kitari, Anej Kočevar na basu, Boštjan Artiček na klavirju in klaviaturah ter Luka Čadež za bobni. Z njimi sem pred tremi leti oživil skupino in blagovno znamko Lačni Franz. Mladi glasbeniki so zlahka ohranili raven muziciranja stare ekipe in ga v treh letih dobro nadgradili.
Album, ki ste ga posneli ob ponovni oživitvi skupine,
Predvidevam, da ste za nov album akustično posneli stare pesmi.
Poiskali smo tiste, ki dobro zvenijo v akustični izvedbi. Takšne, ki v akustičnem zvoku dobijo drugačno barvo in razpoloženje. Izbiral sem tudi med glasbenimi stili, da bi poudaril, da se Lačni Franz nikoli ni zapiral v neki žanr. Ravno obratno, vedno smo iskali besedilu primerno glasbeno okolje. Zato lahko na albumu slišite blues, gypsy swing, reggae in akustični indie rock, pa vendar je vse skupaj še vedno prepoznaven Lačni Franz. Aranžmaji so naše skupno delo. Fante sem okužil z nagajivo radovednostjo, vse skupaj je zelo zabavno.
Vaš akustični album je nadgradnja sodelovanja v glasbeni oddaji Izštekani. Zdi se mi, da je ta oddaja še vedno medijska posebnost daleč naokoli.
Res je. Izštekani so nedvomno ogromno naredili za domačo glasbeno sceno. Tudi naš akustični koncertni program je posledica sodelovanja v oddaji Izštekani. Poleg skladb z albuma na akustičnih koncertih igramo tudi izbor uspešnic, ki jih vsako občinstvo želi slišati na koncertu. V Zagrebu smo imeli dva razprodana Valentinova koncerta, na katerih smo dobili potrdilo, da smo na pravi poti. Zdaj sta na vrsti Ljubljana in Maribor, potem turneja po poletnih prireditvah in kulturnih domovih po Sloveniji in Balkanu.
Album ste izdali pri hrvaški založbi Croatia Records v slovenščini in hrvaščini.
Lačni Franz smo uspešna slovenska in balkanska skupina, ki je iz novovalovskih časov ohranila in nadgradila občinstvo. Popularni smo v velikih mestih, v katerih je urbana kultura živa in ustvarjalna. Založba je podprla našo ustvarjalnost že z objavo The Ultimate Collection, v izboru najboljših skupin nekdanje skupne države.
Je jezik edina razlika?
Ne. Ugotovil sem, da nekaterih slovenskih besedil nima smisla pravajati, zato sem napisal popolnoma nova v hrvaščini. Z novo vsebino in drugačnim vzdušjem. Recimo Akustična voda je v hrvaščini Koji s vjetrom pjevaju (Tisti, ki z vetrom pojejo), pesem o mojih angelih čuvajih, ki niso baročni bajski s perutničkami. Tudi vrstni red skladb in ovitka sta različna. Na naslovnici Novih nebes sva z najstarejšim sinom pred štiridesetimi leti, na naslovnici Akustične puse pa se z Barbaro poljubljava v San Diegu v Kaliforniji, pred kipom mornarja in medicinske sestre, ki so ga postavili ob koncu druge svetovne vojne.
Ste eden redkih slovenskih izvajalcev s solidno mednarodno balkansko kariero. Stara ljubezen težko umre?
Gre tudi za novo ljubezen. Dejstvo je, da ima naš koncertni program prepoznavno avtorsko originalnost, ki je še vedno mlada in s tem tudi moderna, tako da smo še vedno zanimivi za urbane tujejezične glasbene scene. Zadnje čase nas vabijo tudi balkanski klubi po Evropi.
Predvidevam, da jim pojete tako v slovenščini kot v srbo-hrvaščini?
Tako je. Nekaterih pesmi namenoma nisem prevajal, ker se jih enostavno ne da prevesti, pa tudi občinstvo se je naučilo slovenskega jezika do te mere, da jih z nami radi pojejo v slovenščini. Recimo Naj ti poljub nariše ustnice, Praslovan, Ne mi dihat za ovratnik ... Za nekdanjo srbohrvaščino sem si izmislil naziv jugoesperanto. Gre za jezik, ki ne obstaja, razumejo ga pa vsi. To je zmes hrvaščine, srbščine in bosanščine. Moram priznati, da uživam v tujih jezikih. Občasno s svojimi drugimi zasedbami zapojem tudi v francoščini, angleščini in ruščini.
