Lahko bi pel tudi telefonski imenik
Legendarni pevec, dober prijatelj, preprost človek, čigar življenje je bilo posvečeno glasbi, morju in ribolovu.
Odpri galerijo
Oliver Dragojević. FOTO: Ante Čizmić/CROPIX
Hrvaška žaluje za Oliverjem Dragojevićem. Pred njegovo rodno hišo v Veli Luki na Korčuli domačini prižigajo sveče in polagajo cvetje. Na mestnem pokopališču svetega Roka ga bodo pokopali jutri popoldne, na Korčuli pa so razglasili teden žalovanja in prestavili dva festivala, Luško lito in Open Jazz Festival, katerega soustanovitelj je legendarni pevec. Zbrali smo spomine njegovih glasbenih kolegov in sodelavcev.
Žalujem ob smrti legendarnega pevca in dobrega prijatelja. Bil je velik človek, velik glasbenik. Na območju nekdanje skupne države gotovo največja glasbena osebnost. Pred kratkim, ko sem po hudi nesreči dolgo okreval v bolnišnici, me je prišel obiskat in me takoj spravil v dobro voljo, ko mi je prav po dalmatinsko rekel, »Slavko, pa šta glumiš, pa ti pjevaš, smiješ se, ti si sasvim u redu« [Slavko, kaj se pretvarjaš, saj poješ, smeješ se, čisto v redu si]. Vedno je bil nasmejan, vedno dobre volje, vedno je imel pozitivno mnenje o stvareh.
Še v času, ko smo s Faraoni po Jugoslaviji veliko koncertirali z njim, smo se pogovarjali o uspehu, kdaj in zakaj pride. Oliver je rekel, če si nasmejan, se ti vrata odpirajo. Imel je veliko glasbenega znanja in glede tega je bil zahteven. Vsak inštrument, ki ga je prijel, je dobro zvenel. Natanko je vedel, kaj počne, kako se mora slišati določen inštrument, ampak ni vztrajal pri svojem, pustil je glasbenikom, da naredijo stvari po svoje. Ena izmed njegovih dobrih lastnosti je bila, da je znal povezati ljudi. Predvsem pa nikoli ni zbujal vtisa, da je nekaj posebnega. Oliver ni nikoli blefiral. Njegove pesmi so take, kot je bil on.
Oliverju si verjel, da je vse, kar poje, čista resnica. Čeprav ni bil avtor besedil, jih je interpretiral tako prepričljivo, kot bi bile osebnoizpovedne zgodbe. Njegova moč je bila v tem, da je lahko tudi iz slabega komada naredil uspešnico. Če je pevec slab, ne pomaga niti najboljša produkcija. Kot ljubitelj latino glasbe ga lahko primerjam z brazilskimi glasbeniki, ki pojejo tako, kot govorijo. Ne trudijo se, ampak so preprosto taki, kot so v resnici. Zanimivo je, da kakšne Oliverjeve pesmi v glasbenem smislu niso nič posebnega, a ko jih zapoje on, ga je užitek poslušati.
Na Hrvaškem ga oponaša veliko pevcev, ali se mu vsaj poskušajo približati, ampak niso prepričljivi. Njemu pa verjameš. Bil je tudi dober glasbenik. Multiinštrumentalist, kot vplive je navajal Raya Charlesa, The Beatles, Stevieja Wonderja. To se je slišalo v njegovem petju. S Cubismom smo ga povabili k sodelovanju in odpel je pesem Picaferaj na našem zadnjem albumu Autobus Calypso. Prišel je v studio, odpel in v enem poskusu je bila pesem posneta. Prvič sem sodeloval z njim leta 1993. Ležal sem doma, bolan, z 39 stopinjami vročine, ko so me poklicali, ali bi nadomeščal njegovega basista. Takoj sem skočil iz postelje in tekel v studio.
Čeprav mi je bližje drugačna glasba, sem Oliverja vedno zelo spoštoval, tudi pri nas doma je veljal za legendo. Kljub slavi je vedno deloval skromno, nikoli se ni obnašal zvezdniško. Spomnim se, da so ga vsi tikali, ker je vedno vzbujal občutek domačnosti. Trenutno sem na dopustu v Veli Luki na Korčuli, njegovem rojstnem kraju. Iz zvočnikov odmeva njegova glasba, ki jo nenehno vrtijo na radiu. Domačini so zadnje dni vedeli, da je z njim slabo, in so pričakovali najhujše. Njegova smrt je velika izguba za hrvaško glasbo. Pravzaprav za ves prostor nekdanje Jugoslavije. Takega človeka ne bo več.
Njegova glasba me je na morju vedno spremljala. Tisti dober občutek, sproščenost, ko zapoješ Moj galebe in skočiš v vodo. Bil je glasbenik z dolgo kariero. Nastopati je začel že kot otrok, igral na trajektih, zabaval turiste, po Dalmaciji nastopal vsako noč in veliko snemal. Za sabo ima res veliko uspešnic, a vem, da je v dolgi karieri posnel tudi nekaj pesmi, na katere ni bil najbolj ponosen. Tako kot vsak glasbenik je imel tudi on svoje B-filme. Zanj je veljala znana prispodoba, da bi lahko pel tudi telefonski imenik, pa bi bila to uspešnica.
Njegov glas je bil nekaj posebnega, prekajen, prekurjen in iskren. Imel je karizmo, kredibilnost in poseben zven, kot ga je imel na primer tudi Johnny Cash. Dajal ti je občutek, da bi lahko šel z njim na pivo. Spominjam se, da sva se enkrat pogovarjala o najinih očetih, o tem, ali bi bila ponosna na najini karieri. Prihajava iz generacije, ko nas očetje niso nosili po rokah, bili smo srečni, če so nas sploh opazili. Pa mi je Oliver povedal, da je nekoč vprašal očeta, kakšna se mu zdi njegova glasba. On pa mu je odgovoril: »Ja, slišal sem tisto tvojo o golobu.« To pove vse o naši generaciji, odnosu, našem življenju.
Njegovo življenje je bilo posvečeno glasbi, morju in ribolovu. Kot je rekel, mu je več pomenilo uloviti ribo kot prejemati nagrade za pesmi. Zato je tudi postavil svoja pravila igre v glasbenem poslu. Poleti je prekinil koncerte in je v obdobju, ko bi lahko vsak večer nastopal, raje odšel v Velo Luko in tam preživljal poletje z družino ter bil v nenehnem stiku z morjem. Preprost, kot je bil, je tudi v poslu deloval enostavno. Nobenih zvezdniških zahtev, zvezdniške drže, tega ni poznal, saj je glasbo in življenje na odru enostavno živel. Ni potreboval (in tudi ni hotel) nobenih ceremonij, formalnih sprejemov in pretencioznih pogostitev. Po triurnem koncertu je v zaodrju ali v restavraciji na večerji – zapel. In ne samo zapel, ko so se mu pridružili njegovi glasbeniki, je petje trajalo pozno v noč. To je bilo njegovo življenje.
Pesmim je vdihnil posebno energijo. Njegov glas in romantična duša sta iz besed pričarala čustva, ki so se dotaknila prav vsakega, četudi ni poslušal tovrstne glasbe. Ker je večina besedil govorila o ljubezni in morju in ker so se njegove pesmi vrtele po vsej jadranski obali, so ljudje brezskrbne in srečne dni poletnega dopusta poistovetili z njegovim glasom. Zato so se vračali na njegove koncerte, saj sta bila njegov edinstveni glas in neponovljiva interpretacija kot slike z morja in trenutek odsotnosti časa.
Slavko Ivančič, pevec
Žalujem ob smrti legendarnega pevca in dobrega prijatelja. Bil je velik človek, velik glasbenik. Na območju nekdanje skupne države gotovo največja glasbena osebnost. Pred kratkim, ko sem po hudi nesreči dolgo okreval v bolnišnici, me je prišel obiskat in me takoj spravil v dobro voljo, ko mi je prav po dalmatinsko rekel, »Slavko, pa šta glumiš, pa ti pjevaš, smiješ se, ti si sasvim u redu« [Slavko, kaj se pretvarjaš, saj poješ, smeješ se, čisto v redu si]. Vedno je bil nasmejan, vedno dobre volje, vedno je imel pozitivno mnenje o stvareh.
Še v času, ko smo s Faraoni po Jugoslaviji veliko koncertirali z njim, smo se pogovarjali o uspehu, kdaj in zakaj pride. Oliver je rekel, če si nasmejan, se ti vrata odpirajo. Imel je veliko glasbenega znanja in glede tega je bil zahteven. Vsak inštrument, ki ga je prijel, je dobro zvenel. Natanko je vedel, kaj počne, kako se mora slišati določen inštrument, ampak ni vztrajal pri svojem, pustil je glasbenikom, da naredijo stvari po svoje. Ena izmed njegovih dobrih lastnosti je bila, da je znal povezati ljudi. Predvsem pa nikoli ni zbujal vtisa, da je nekaj posebnega. Oliver ni nikoli blefiral. Njegove pesmi so take, kot je bil on.
Preberite še:
Svet žaluje za človekom, ki je »sedel za klavir in poskrbel za čarovnijo«
Umrl je Oliver Dragojević, njegove pesmi bodo ostale
Svet žaluje za človekom, ki je »sedel za klavir in poskrbel za čarovnijo«
Umrl je Oliver Dragojević, njegove pesmi bodo ostale
Krešimir Tomec (Cubismo), basist, producent
Oliverju si verjel, da je vse, kar poje, čista resnica. Čeprav ni bil avtor besedil, jih je interpretiral tako prepričljivo, kot bi bile osebnoizpovedne zgodbe. Njegova moč je bila v tem, da je lahko tudi iz slabega komada naredil uspešnico. Če je pevec slab, ne pomaga niti najboljša produkcija. Kot ljubitelj latino glasbe ga lahko primerjam z brazilskimi glasbeniki, ki pojejo tako, kot govorijo. Ne trudijo se, ampak so preprosto taki, kot so v resnici. Zanimivo je, da kakšne Oliverjeve pesmi v glasbenem smislu niso nič posebnega, a ko jih zapoje on, ga je užitek poslušati.
Na Hrvaškem ga oponaša veliko pevcev, ali se mu vsaj poskušajo približati, ampak niso prepričljivi. Njemu pa verjameš. Bil je tudi dober glasbenik. Multiinštrumentalist, kot vplive je navajal Raya Charlesa, The Beatles, Stevieja Wonderja. To se je slišalo v njegovem petju. S Cubismom smo ga povabili k sodelovanju in odpel je pesem Picaferaj na našem zadnjem albumu Autobus Calypso. Prišel je v studio, odpel in v enem poskusu je bila pesem posneta. Prvič sem sodeloval z njim leta 1993. Ležal sem doma, bolan, z 39 stopinjami vročine, ko so me poklicali, ali bi nadomeščal njegovega basista. Takoj sem skočil iz postelje in tekel v studio.
Čeprav mi je bližje drugačna glasba, sem Oliverja vedno zelo spoštoval, tudi pri nas doma je veljal za legendo. Kljub slavi je vedno deloval skromno, nikoli se ni obnašal zvezdniško. Spomnim se, da so ga vsi tikali, ker je vedno vzbujal občutek domačnosti. Trenutno sem na dopustu v Veli Luki na Korčuli, njegovem rojstnem kraju. Iz zvočnikov odmeva njegova glasba, ki jo nenehno vrtijo na radiu. Domačini so zadnje dni vedeli, da je z njim slabo, in so pričakovali najhujše. Njegova smrt je velika izguba za hrvaško glasbo. Pravzaprav za ves prostor nekdanje Jugoslavije. Takega človeka ne bo več.
Vlado Kreslin, kantavtor
Njegova glasba me je na morju vedno spremljala. Tisti dober občutek, sproščenost, ko zapoješ Moj galebe in skočiš v vodo. Bil je glasbenik z dolgo kariero. Nastopati je začel že kot otrok, igral na trajektih, zabaval turiste, po Dalmaciji nastopal vsako noč in veliko snemal. Za sabo ima res veliko uspešnic, a vem, da je v dolgi karieri posnel tudi nekaj pesmi, na katere ni bil najbolj ponosen. Tako kot vsak glasbenik je imel tudi on svoje B-filme. Zanj je veljala znana prispodoba, da bi lahko pel tudi telefonski imenik, pa bi bila to uspešnica.
Njegov glas je bil nekaj posebnega, prekajen, prekurjen in iskren. Imel je karizmo, kredibilnost in poseben zven, kot ga je imel na primer tudi Johnny Cash. Dajal ti je občutek, da bi lahko šel z njim na pivo. Spominjam se, da sva se enkrat pogovarjala o najinih očetih, o tem, ali bi bila ponosna na najini karieri. Prihajava iz generacije, ko nas očetje niso nosili po rokah, bili smo srečni, če so nas sploh opazili. Pa mi je Oliver povedal, da je nekoč vprašal očeta, kakšna se mu zdi njegova glasba. On pa mu je odgovoril: »Ja, slišal sem tisto tvojo o golobu.« To pove vse o naši generaciji, odnosu, našem življenju.
Nina Sever (Reflektormusic), organizatorka koncertov
Njegovo življenje je bilo posvečeno glasbi, morju in ribolovu. Kot je rekel, mu je več pomenilo uloviti ribo kot prejemati nagrade za pesmi. Zato je tudi postavil svoja pravila igre v glasbenem poslu. Poleti je prekinil koncerte in je v obdobju, ko bi lahko vsak večer nastopal, raje odšel v Velo Luko in tam preživljal poletje z družino ter bil v nenehnem stiku z morjem. Preprost, kot je bil, je tudi v poslu deloval enostavno. Nobenih zvezdniških zahtev, zvezdniške drže, tega ni poznal, saj je glasbo in življenje na odru enostavno živel. Ni potreboval (in tudi ni hotel) nobenih ceremonij, formalnih sprejemov in pretencioznih pogostitev. Po triurnem koncertu je v zaodrju ali v restavraciji na večerji – zapel. In ne samo zapel, ko so se mu pridružili njegovi glasbeniki, je petje trajalo pozno v noč. To je bilo njegovo življenje.
Pesmim je vdihnil posebno energijo. Njegov glas in romantična duša sta iz besed pričarala čustva, ki so se dotaknila prav vsakega, četudi ni poslušal tovrstne glasbe. Ker je večina besedil govorila o ljubezni in morju in ker so se njegove pesmi vrtele po vsej jadranski obali, so ljudje brezskrbne in srečne dni poletnega dopusta poistovetili z njegovim glasom. Zato so se vračali na njegove koncerte, saj sta bila njegov edinstveni glas in neponovljiva interpretacija kot slike z morja in trenutek odsotnosti časa.
