Leon Matek: »Svetu želim več srčnosti«

Zvečer bo v Kinu Šiška predstavil svoj tretji album Srce imaš tako veliko
Fotografija: Leon Matek, kantavtor s širino 
FOTO: Blaž Samec
Odpri galerijo
Leon Matek, kantavtor s širino  FOTO: Blaž Samec

Leon Matek je bil svojčas član zasedb Prepozno za krokodile, ­Juhej in Vuhmepiš. Pozneje je ubral kantavtorsko pot in doslej posnel tri albume. Novega, Srce imaš tako veliko, bo danes ob 20. uri predstavil v ljubljanskem Kinu Šiška.


Oder bo delil z Marjanom Gradišarjem (bas, spremljevalni vokal), Sergejem Ranđelovićem (bobni), Danijelom Bogatajem (violina), Jakom Kastelicem (harmonika), Bogdanom Kreščišinom (oboa), Urošem Razpotnikom (klarinet), Kristijanom Jesihom (trobenta) in Miho Nemaničem (spremljevalni vokal), s katerimi je posnel album.
 

Vaš tretji album sledi tradiciji izdajanja albumov s tehtnim večletnim premorom. Dobro ­premislite, kaj boste objavili?


Ja, res je. Časi, ko so pesmi na hitro zletele iz mene, so mimo. Predvsem čakam, da pridejo pomembne teme, nekaj, kar si res želim deliti z drugimi, v čemer se lahko vsi prepoznajo in kar lahko začutijo. Z leti sem postal tudi bolj samokritičen, zato si vzamem čas za vsako pesem, da dozori.
 

Zapisali ste se kantavtorstvu, ki bi mu lahko rekli tudi šansonjerstvo. Nastajajo rime in akordi sočasno?


Najprej pridejo akordi, melodije in harmonije, ki prebudijo v meni besede. Ko imam harmonije, še ne vem, o čem bo pesem govorila. Čez čas se besede in glasba zlijejo v eno.
 

Verjetno je to najbolj naravno.


Mislim, da res. Klasična poezija je literarna oblika, besedila za pesmi pa se morajo zliti z glasbo v melodičnem, ritmičnem in metričnem smislu, da postanejo eno. Včasih lahko najlepša poezija, ko je uglasbena, zveni zelo togo.
 

Na albumu se s skorajda analitičnim očesom in liričnimi besedami dotaknete številnih temeljnih težav, zapletov in neumnosti današnjega sveta.


Leon Matek zvečer z gosti v Kinu Šiška.<br />
FOTO: Blaž Samec
Leon Matek zvečer z gosti v Kinu Šiška.
FOTO: Blaž Samec


Res je. Opazujem ta svet in moram reči, da sem vedno bolj zgrožen, kako nizko drsi naša civilizacija. Podrejena je le profitu. Potrošništvo in materializem sta ­osiromašila družbo. Ljudje so preveč zazrti v stvari, ki niso pomembne. Na novem albumu sem hotel spomniti ljudi, katere stvari so pomembne. Svetu želim predvsem več srčnosti.
 

Album odpira bluesovska ­otožnica Kdaj je umrla iskra v tvojih očeh?. To je le eden od glasbenih slogov, v katere ste odeli pesmi na novem ­albumu.


Poslušam različno glasbo, in ko pišem pesem, tema in čustva določajo tudi glasbeni slog. Všeč so mi svoboda sprehajanja med žanri in neskončne možnosti, ki jih ponuja glasba.
 

Vaša besedila so zelo poetična, vendar jih odenete v različne­ zvočne podobe. Ravno pri kantavtorjih se rado zgodi, da njihova zvočna podoba ostaja skromna.


Čeprav sem kantavtor, sem tudi glasbenik. Želim si, da bi bile moje pesmi glasbeno bogate in imele razkošne aranžmaje. Prav tako rad igram s skupino in v bistvu redko nastopam sam. Ko igram z drugimi glasbeniki, nastane posebna glasbena kemija zlivanja v zvočno celoto. Honorar se sicer deli na več delov, vendar je tako bolj zabavno in bogatejše doživetje tudi za občinstvo. (Smeh.)
 

Tematsko nihate med pesimizmom v pesmi Najraje bi ta dan prespal in optimizmom v pesmi Hočem veliko več.


Vsi imamo taka nihanja. Imamo dobre in slabe dni. V bistvu sem slehernik, ki življenjsko izkušnjo skozi umetniško formo postavi v univerzalno polje, na katerem se lahko vsak prepozna. Pokažem ogledalo, najprej sebi in s tem tudi družbi. V mojih zagatah, humorju, sreči, žalosti in ekstazi se lahko vsi prepoznajo ter razmislijo o tem svetu.
 

Življenjsko zgodbo ste povzeli v hudomušni skladbi Pazi, pazi, padu boš!.


Glavni namen te pesmi je odvrniti ljudi od negativnega gledanja. Pesem govori o tem, da si je treba upati in da je pesimističnega človeka treba spodbujati, ne pa mu govoriti, da bo padel. Zato se pesem konča z optimističnim – dejmo, dejmo, saj bo šlo.

Komentarji: