Lojze Slak: Razvrat 
mora biti!

Lojze je s svojimi fanti v narodnih nošah na odru pred rokersko publiko stal s povsem enakim entuziazmom kot pred »svojo«.
Objavljeno
30. september 2011 11.52
Posodobljeno
30. september 2011 12.00
Alen Steržaj
Alen Steržaj

Vedno je bila ura devet zjutraj. »Boste kavico?« je ponudila gospa, Lojze pa s hudomušnim nasmeškom: »Ga boste poskusili? Domač je, na Trški Gori ga delamo.« In še preden si odgovoril, je bila kupica polna. Cvička, namreč.

In tako je bilo vedno, kadar si prišel k Lojzetu v goste v njegovo hišo v Guncljah. Na svoj cviček je bil ponosen najmanj toliko kot na svoje harmonike.

Prvič sem bil pri njem kot novinar pred več kot desetimi leti. Enako drugič, kakšna štiri leta za tem. Takrat smo ga dali na naslovnico revije Vikend in se zgrozili nad fotografijo, ko je revija prišla iz tiska: njegov obraz je bil bledo sivozelen! V uredništvu nam je bilo tako nerodno, da sem poklical Lojzeta in se mu vnaprej opravičil zaradi tiskarske napake. Pa se ni sekiral. Naslednji dan, ko je revija izšla, mi zvoni telefon. Kliče Lojze Slak. Oblije me pot. On pa: »Gospod Steržaj? Videl sem naslovnico. Veste, kaj? Meni se sploh ne zdi grozna. Prav fajn je!«

Kakšno leto za tem smo bili s skupino Big Foot Mama ravno sredi turneje albuma 5ing in nekoč mi je med sprehodom v ušesih odzvanjala naša skladba Neki sladkega – v valčku. V glavi sem zaslišal harmoniko in z nasmeškom pomislil, da jo igra Lojze Slak (kdo pa drug?!). In ko smo leta 2005 z bendom za praznovanje 15. obletnice delovanja pripravljali koncert s petnajstimi povabljenimi glasbenimi izvajalci iz različnih žanrov, ki naj priredijo vsak po eno našo pesem, sem dobil svetoskrunsko idejo: kaj če bi povabili Ansambel Lojzeta Slaka, da priredijo Neki sladkega?

Svetoskrunsko, ja: še pred dvajsetimi leti sta narodnozabavna glasba in rock veljala za nezdružljivi, da ne rečemo med sabo sovražni identiteti: za rokerje je bila »goveja glasba« cenena glasba kmetavzarjev, dedkov in babic; za narodnjake so bili rokerji dekadentna mladinska subkultura. Zdaj pa naj bi združili interese?! Pač – mi teh predsodkov nikoli nismo imeli. Narodnozabavna glasba nas ni ogrožala. Nasprotno: sam sem v Slakovih vižah vedno slišal nalezljiv patos, ki se mi ni zdel prav nič cenen, in nisem si mogel pomagati – njegova glasba mi je bila všeč. A bili smo pripravljeni na vse: tudi na to, da nas bo Lojze nagnal iz hiše, ko smo mu šli povedat našo idejo.

Toda ura je bila devet zjutraj, kavica se je kuhala in cviček je bil na mizi. In Lojzetove prve besede so bile: »Zakaj pa ne?!« Nazdravili smo in v tistem hipu se nam je zazdelo, kot da se je nekaj premaknilo – nekaj, česar na sceni še ni bilo. Presenetila nas je njegova odprtost do takšne ideje. Ne, tudi on ni bil človek predsodkov!

Ko je slišal original, je bil sicer skeptičen, ker se ni znašel v tistih mračnih molih – a ko smo mu predstavili verzijo v ljudskih durih, prirejeno posebej za njegov ansambel, in je verz »In zapiha puščavski vihar« postal »In zapiha burja čez kras«, so se mu zasvetile oči. Točka njegovega ansambla je bila ena glavnih atrakcij tistega koncerta, Lojze je s svojimi fanti v narodnih nošah na odru pred rokersko publiko stal s povsem enakim entuziazmom kot pred »svojo«. Po navdušenju občinstva sodeč je bilo jasno, da so tiste navidezne meje med rokerji in narodnjaki izpred dvajsetih let v tem eklektičnem času padle. Javnost je bila nad tem fenomenom očarana. A on o tem ni kaj dosti razpravljal. Bolj ga je skrbelo, ali bo s tehniko na odru vse v redu.

No, pesem Nekaj sladkega je posvojil, jo redno igral na svojih nastopih in za naslednji duet – skupno izvedbo naše pesmi Pomlad za podelitev viktorjev leta 2008 – je zadoščal en sam telefonski klic. Tokrat smo šli korak dlje: rokerji in narodnjaki smo se prvič dobesedno združili na odru v isti pesmi – mi smo nažigali kitare, on je čez vlekel meh. In spet ga je bolj kot to, kako bodo to ljudje sprejeli, skrbela tehnika. Med snemanjem pesmi v studiu pa je (v znak spoštovanja do gospodov) zaskrbelo mene: da morda verz »v srcu svoboda, v zraku razvrat« za narodnozabavno skupino le ni nekoliko preoster, sploh tisti »razvrat«. Pa so Lojzetovi fantje skočili v zrak: »Nikar ne spreminjaj! Razvrat mora biti – saj smo nekoč tudi mi tako rekli!« in se vsi, z Lojzetom vred, hudomušno zarežali!

Ja, na nas so Slaki naredili vtis predvsem zato, ker smo se lahko skupaj zabavali ob istih temah, pa čeprav je med nami za dve generaciji let (in nekaj glasbenih žanrov!) razlike.

Organizatorji so hitro ugotovili, da je Ansambel Lojzeta Slaka na rockovskih koncertih lahko odlična popestritev, in tako smo se srečevali še naprej, kar na nekaj koncertih – v Novi Gorici, na festivalih Grand Rock Sevnica in Švic v Čatežu pri Trebnjem, v Veliki Polani pa so organizatorji v enem večeru kar dvakrat razprodali šotor: najprej se je starejše občinstvo prišlo sukat na Slake, za njimi pa je šotor zasedla še mladina zaradi Big Foot Mame. Nazadnje smo se srečali v Križankah pred dvema letoma, ko so bili Slaki še zadnjič naši posebni gostje, lani pa je Lojze obe naši pesmi uvrstil na svoj zadnji studijski album Dragi prijatelji.

Pravijo, da se je Lojze Slak s temi (rockerskimi) podvigi želel prikupiti mladini. Tega ne verjamem. Ne verjamem, da je s tem karkoli želel. Ni se mi zdel preračunljiv. Saj je vendar v svojem življenju in karieri dosegel že toliko, da na stara leta res ni več potreboval nobene nove strategije. Preprosto rad je imel nove izzive. Pa ne le v glasbi: pri skoraj sedemdesetih letih je začel skakati s padalom v tandemu in smučal na vodi. In če so ga naposled vzljubili še rokerji – tudi prav!

Bil je trmast človek – v zadnjih letih je njegova trdna volja in odvisnost od odra kljubovala bolezni. Nikoli ni harmonike odložil v kot. Še kadar so ga po kakšni operaciji v bolnici obiskali njegovi fantje, je bilo njegovo prvo vprašanje: »Kdaj je naslednji špil?«

Za nas je bil roker. Igral je do zadnjega. In v tem bo ostal naš vzornik.

Iz Sobotne priloge