Luka Juhart: Harmonika je tudi inštrument za glasbene presežke

Luka Juhart je prejem­nik nagrade Prešernovega sklada, ker se je uveljavil kot eden od najvidnejših interpretov na harmoniki, zlasti na področju sodobne glasbe, na katerem ima to glasbilo čedalje pomembnejše mesto. Nagrado je prejel za skladateljsko delo. V obrazložitvi so zapisali, da »je eden od njegovih osrednjih dosežkov delo Unleashed, napisano za njegov duo, v katerem ustvarja s skladateljem in klarinetistom Urošem Rojkom. Skladba je pokazala, kakšno not­ranjo moč lahko dobi glasba, ko se izmakne strogi delitvi med ­avtorjem in izvajalcem.«



Seveda nas je najprej zanimalo, ali je bila harmonika njegova prva izbira, ko se je podal v glasbeni svet. Odgovoril je, da ja, ker ko so ga vprašali, kateri inštrument bi igral, se je strinjal z vsem. Tako so ga dali igrati harmoniko, ker je bila prijateljica njegove mame učiteljica harmonike v glasbeni šoli v Slovenskih Konjicah.
 

Stereotipna predstava, kaj je harmonika

»Harmonika je pri nas kar popularen inštrument. Tisti, ki hočejo, da njihov otrok igra narodnozabavno glasbo, ga velikokrat dajo igrati diatonično harmoniko. To je povsem drug inštrument. Zagotovo je to na začetku zaznamovalo moje igranje harmonike, saj sem bil ves čas označen za nekoga, ki igra narodnozabavno glasbo. To se mi še vedno dogaja, v bistvu je pa nikoli nisem igral. Ko me vprašajo, kaj igram, in povem, da harmoniko, mi takoj odvrnejo: aaa, narodnozabavno glasbo. Ko jim pojasnim, da igram bolj resno glasbo, poznavalsko odvrnejo: aaa, tango. (Smeh.) Pri nas je še zelo zakoreninjena stereotipna predstava o tem, kaj je harmonika,« je nekoliko otožno pojasnil Juhart.

Dolgo se je preživljal z igranjem sodobne glasbe na harmoniko kot samozaposleni v kulturi. Začasno in občasno je bil zaposlen na glasbenih šolah, praviloma za manj kot polovični delovni čas. Preživljal se je z umetniško glasbo in nikoli ni igral manj zahtevnih žanrov. Pravi, da je to bilo trdo delo, ki je prineslo veliko potovanj, zdaj pa poučuje harmoniko tudi kot izredni profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani.


 

Gumbna ali klavirska harmonika

Vprašali smo ga, kako je z odločit­vijo o gumbni oziroma klavirski harmoniki. »Prva tri leta sem igral klavirsko harmoniko, potem je bila tendenca, da mora tisti, ki se hoče resno ukvarjati s harmoniko, igrati gumbno harmoniko. Zato so me prestavili. Danes se mi zdi, da si lahko, če si dober glasbenik, dober na enem ali drugem inštrumentu. Tako da imam zdaj polovico študentov na gumbni, polovico pa na klavirski harmoniki. O osnovnih razlikah med harmonikama se na akademiji sploh ne pogovarjamo. Pogovarjamo se, kako interpretirati glasbo, o različnih izvedbenih praksah in tako dalje. Pri tem ni omejitve, ali igraš to ali drugo harmoniko, saj je to enak inštrument z drugačnim sistemom igranja.«

Njegova prva učiteljica harmonike Bojana Matavž je veliko pričakovala od njega, ko je videla, da zmore veliko. Zato ga je sorazmerno hitro napotila naprej, pri njej je bil samo štiri leta. Nato so ga starši vozili v Maribor, na srednjo glasbeno šolo k profesorju Andreju Lorberju. Pri njem je bil šest let, dve leti na nižji in štiri na srednji glasbeni šoli. Dal mu je glasbeno širino. Nikoli ga ni bilo treba priganjati, naj več vadi, saj si je Juhart želel igrati in napredovati. Zato verjetno ­profesor ni imel težkega dela z njim, je povedal. »Mogoče le s tem, da me je usmerjal. Takoj po srednji šoli pa sem odšel študirat v ­Nemčijo.«


 

Hotel je biti športnik

Zanimalo nas je, ali so ga učitelji dovolj pritegnili, da ni odnehal. Povedal je, da se je vedno hotel ukvarjati s športom, vendar se zaradi zdravstvenih težav ni mogel. Imel je preveč energije, in ker je ni mogel sprostiti s športom, so ga dali v glasbeno šolo. Sledili so tekmovanja in koncerti. Pri učenju harmonike ni nikoli trpel ali se mučil, je pa iskal potrditev. »Nikoli se nisem zares odločil, da bom glasbenik, to je prišlo samo po sebi. Poklic te na neki način pokliče. V življenju sem imel le dva sprejemna izpita. Enega na glasbeni akademiji v Trossingenu. Če takrat ne bi bil sprejet, bi doma študiral matematiko. Zame je bila matematika alternativa. Prihodu v Nemčijo je sledilo težko obdobje, ker sem slabo znal jezik in nisem nikogar poznal. Počasi sem se vživel. Od začetka sem bil zelo uspešen, na koncu prvega letnika sem bil najboljši študent na šoli in dobil štipendijo. Zato se mi je na neki točki zazdelo naravno, da bo harmonika moja življenjska in ­karierna opredelitev.«

Študiral je na Državni visoki glasbeni šoli v Trossingenu v raz­redu profesorja Huga Notha. Podiplomsko je študiral v mojstrskem razredu profesorja Stefana Hussonga na Visoki šoli za glasbo v Würzburgu. Dejal je, da mu je študij pri Hugu Nothu dal največ širine in odprl oči, kakšen glasbenik naj bi bil. Vedel je, da mora za dobro glasbeno izobrazbo čim več videti in slišati. Zato je hodil k pouku čembalistov, pianistov, organistov in drugih inštrumentalistov. Zdelo se mu je, da je en študij premalo, in odšel v Würzburg. Pravi, da bi končal izobraževanje, če ga tam ne bi sprejeli.


 

Postavlja si največje izzive

Zanimalo nas je, zakaj se je ­zavezal interpretacijam del sodobne glasbe sodobnih skladateljev. »Odgovor je zelo preprost. Na harmoniko ne moreš igrati nobene druge originalne literature. Harmonika, taka kot jo poznamo, obstaja približno sedemdeset let. Skladatelji, ki so pisali za ta inštrument, so seveda sodobni. To se je poklopilo s tem, da mi je bila od nekdaj všeč sodobna umetnost. Če recimo igraš violino, si najbrž lahko izbereš lažjo pot. Večinoma igram sodobni repertoar pa tudi skladbe, ki so bile napisane za čembalo.«

Velikokrat tudi naroči skladateljem, naj napišejo delo zanj. Pravi, da nekateri zanj napišejo zelo zahtevne skladbe. Sam si postavlja najvišje interpretacijske izzive, saj od sebe vedno zahteva največ.

Od domačih skladateljev največkrat sodeluje z Urošem Rojkom in Vinkom Globokarjem. Očitno se dobro razumejo. »Da. Zelo dobro se razumem z njima. Čeprav je med nami res precejšnja generacijska razlika, tega ni čutiti. Velikokrat se mi zgodi, da z glasbeniki, s katerimi sodelujem, ne občutim razlike v letih, saj se glasbeno zelo ujemamo. To je dovolj za resno in tehtno sodelovanje. So pa tudi vrstniki, s katerimi se ne ujamem.«