Luka Šulić bi rad klasično glasbo približal širšim množicam

Turnejo ob predstavitvi albuma Vivaldijevih Štirih letnih časov bo konec oktobra začel v Ljubljani

Objavljeno
20. september 2019 10.00
Posodobljeno
23. september 2019 07.10
Luka Šulić je napovedal izid novega albuma in svetovno turnejo.
Foto Tadej Regent
Mariborska polovica svetovno­ znanega dueta 2Cellos, Luka Šulić,­ se je lotil drznega projekta in z violončelom posnel Vivaldijeve Štiri letne čase, ki bodo izšli 25. oktobra pri založbi Sony Classical. Svoj pristop k temu znanemu delu bo predstavil 19. in 20. oktobra na dveh koncertih v ljub­ljanskem Cankarjevem domu. Z njim smo se pogovarjali pod Pohorjem, kjer si je ustvaril dom in družino.
 

Čeprav sem odraščal v času punka, so se v moji zbirki vinilnih albumov že takrat ob The Clash in Pankrtih našla dela, kot so Tako je govoril Zaratustra ­Richarda Straussa, Bachova Tokata in fuga v d-molu, Prvi koncert za klavir in orkester Čajkovskega ter Vivaldijevi Štirje letni časi. Nekatera glasbena dela zlahka presežejo vse delitve, mar ne?


To je res. Zato sem se odločil, da bom zaigral in kot album posnel Štiri letne čase. To delo je pisano za violino, zato je zame kot violončelista velik izziv. To je umetnina, ki presega vse delitve in čase. Zaradi izkušnje s 2Cellos bi rad tudi klasiko približal širši množici poslušalcev. Tokrat s Štirimi letnimi časi, v prihodnje pa kdo ve, s čim še …
 

Zdi se mi, da je to eno od redkih del, pri katerih se lahko izvajalec izkaže v številnih in različnih čustvenih odtenkih.


Absolutno. Ne samo to. To je tudi za violino tehnično zahtevno delo, kaj šele za violončelo. Nam manjka ta najvišja E-struna, tako da moram vse igrati veliko višje. Prav tako violončelo po naravi ni tako briljanten inštrument kot violina. Tako da se je treba precej bolj potruditi … Mogoče je duet 2Cellos nastal tudi zato, ker violončelisti nimamo toliko kakovostne literature, kolikor je ima klasična violina. Zato velikokrat delamo priredbe za violončelo.
S tem napreduje tudi tehnika igranja violončela. Ko vzameš skladbo za violino in jo prirediš, je to velik izziv. S tem napreduješ kot inštrumentalist in tehnika gre naprej.

image
Luka Šulić na premieri v Trstu. Foto Simone Di Luca

 

Štirje letni časi so bili napisani­ za violino in spremljavo. Če se ne motim, ste prvi, ki je to mojstrovino v celoti zaigral na violončelu?


O tem projektu sem razmišljal več let. Ko sem se ga lotil, so pri založbi Sony Classical preverili vse dostopne kataloge in ugotovili, da še nihče ni posnel celih Štirih letnih časov z violončelom. Obstaja le en stavek iz Zime, ki je zaigran z violončelom. Doslej še nihče ni bil tako nor, da bi se tega lotil. (Smeh.)
Dve leti sem na turneji vsak dan malo vadil in delal to priredbo. V originalu igram solistični violinski part. Edina sprememba je v Pomladi, ki sem jo iz E-dura transponiral v D-dur. Tako dosti bolje zveni na violončelu, bolj zračno in hkrati bolj polno. Drugi trije letni časi ostajajo v izvirni tonaliteti, le da igram oktavo nižje, kar je še vedno višje na violončelu kot v originalu na violini.

image
Štirje letni časi za violončelo. Foto Simone Di Luca

 

Napisani so bili tudi kot sprem­ljava branja sonetov, ki naj bi jih napisal Vivaldi. So eno od prvih glasbenih del, ki obsega tudi govorjeno besedo.


Tudi v partituri so napisani ti soneti, vendar je moja italijanščina skromna, zato sem se bolj osredotočil na glasbo.
 

Kakšen je vaš odnos do Vivaldija, Benečana, ki je bil zelo popularen­ in slaven po Evropi še v času življenja?


Je eden od redkih klasičnih glasbenikov, ki mu je uspelo zasloveti še v času življenja. Zdi se mi, da je bil zelo nepredvidljiv in divji genij. Živel in delal je v sirotišnici, kot duhovnik, skladatelj in dirigent. Potem se je tam rodilo veliko rdečelasih otrok in je moral kot edini rdečelasec daleč naokoli oditi drugam.
 

Ni bil le mojster skladanja, temveč tudi virtuozni violinist.


Zagotovo je moral biti virtuoz, saj je večinoma pisal skladbe za violino, polne zahtevnih partov, tudi za ta čas, ne le za takrat.

image
Kmalu začetek svetovne turneje. Foto Simone Di Luca

 

Turnejo s Štirimi letnimi časi boste začeli z dvojnim koncertom v Ljubljani. Kje boste še nastopili?


Začeli bomo v Ljubljani, na kar sem zelo ponosen, z dvema koncertoma. Prvi je razprodan, drugi bo pa po objavi tega intervjuja. (Smeh.) Potem bom šel v Moskvo in Sankt Peterburg, sledil bo Milano. To bo za letos dovolj, naslednje leto pa načrtujemo koncerte po vsej Evropi, tudi v tako prestižnih dvoranah, kot sta Berlinska filharmonija in Dunajska koncertna hiša.
 

Premiero ste imeli v Trstu.


Bila je v Teatru Verdi, zelo lepa in stresna izkušnja, kot je vsaka premiera. Bil je lep ambient in koncert smo tudi posneli.
 

Po zelo hitrih sedmih letih s 2Cellos ste vmes okusili še čare starševstva, zdaj pa se spet odpravljate na pot. Ste bili že nestrpni?


S 2Cellos sva si vzela dveletni premor, tako da sem zdaj veliko več doma kot prej. Družina mi je najpomembnejša, nisem pa človek, ki bi lahko dve leti samo menjaval plenice.
Zame je pomembno uravnoteženo življenje. Nikakor pa se ne morem odreči sebi in svoji glasbi ter talentu, saj to počnem od petega leta.
 

Ali kaj pogrešate Stjepana?


Mislim, da je tudi za naju zdravo,­ da sva malo narazen, da se posvečava solo projektom. Jaz tudi družini. Minuli konec tedna sva bila skupaj v San Franciscu. Tako da se občasno vidiva. Pogrešam preprostost najinega projekta. Violončeli in bobni … to je to! Tonska vaja deset minut in polna dvorana občinstva.

Luka Šulić je s petimi leti začel igrati violončelo.
Bil je tudi perspektiven vaterpolist v mladinski državni reprezentanci.
Želi si, da bi imel več časa za skladanje.