Madžarski pianist, ljubljenec slovenskega občinstva (FOTO)
Na Kongresnem trgu so nocoj odmevale glasbene uspešnice v zanimivih pianističnih priredbah.
Odpri galerijo
Koncert je ob posneti glasbeni spremljavi odprl s priredbo Cry me a river Justina Timberlaka. FOTO: Roman Šipić
Februarja letos je madžarski pianist in skladatelj Peter Bence prvič nastopil v Sloveniji v razprodani Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani, kjer je nastal tudi poseben video njegove priredbe Somebody to Love skupine The Queen. Pogled kamere v dvorano dokazuje navdušenje slovenskega občinstva nad mladim madžarskim pianistom, ki so ga organizatorji Festivala Ljubljana že čez pol leta znova povabili v goste. Ne le to, za današnjim koncertom, bo 18. avgusta v istem letu pri nas nastopil še tretjič, na Titovem trgu v Kopru.
Kongresni trg se je v času, ko je za klavir sedel Bence, še kar polnil. Napolnil se je sicer do polovice, kjer so bili postavljeni stoli, nekaj sedežev pa je vseeno ostalo praznih. A med publiko je bilo nekaj deset povratnikov, ki so Petra Benca že poslušali na koncertu v Cankarjevem domu. Na ogromnem odru se je sam s klavirjem zdel nekoliko osamljen in oddaljen, a je s sproščenostjo in preprostostjo kmalu prebil distanco. Odrski nastop pa je do potankosti uskladil s svetlobno scenografijo, ki se je ne bi sramovali niti rokerji.
Koncert je ob posneti glasbeni spremljavi odprl s priredbo Cry me a river Justina Timberlaka, ki jo je prežel z elementi Bacha. Nato pa nagovoril občinstvo in najprej pohvalil prelepo Ljubljano ter napovedal, da se bo naslednje leto kar preselil sem.
Vprašal je občinstvo, če je pri volji za klasično glasbo in ko je sramežljivo prikimalo, je ob brnenju strojev z bližnjega delovišča odigral Bachov preludij v C duru.
V repertoar, ki je občinstvu dobro znan predvsem po zaslugi njegove spletne dejavnosti in podjetnosti, je, kot je obljubil, vključil tudi avtorske skladbe s prihajajočega novega albuma, ki bo izšel jeseni. Povedal je, da je to zanj nekakšen test, saj tako preverja odziv občinstva nanje. Avtorska skladba Home, ki so jo navdihnile madžarske ravnice, ki so v glasbeni obliki dinamično razgibane od liričnih vložkov do grmečih grozdov akordov, je naletela na topel sprejem.
Povedal je, da ko ponoči ne more spati, raje kot da gleda Netflix, sede za klavir in improvizira. Tako je nastala tudi kratka balada Flashback. Odigral pa je tudi skladbo, ki jo je navdihnilo Fibonaccijevo zaporedje. Zanimiv matematični eksperiment, ki po skladateljevi volji ne zveni nič kaj algoritemsko, pač pa prav spevno.
Zadržano občinstvo je Bence osvajal postopoma. S svojimi kompozicijami ga je najprej ogrel in ko so na vrsto prišle znane uspešnice, mu je jedlo z roke. Na začetku ni bilo jasno, ali je publiko na koncert privabilo njegovo ime ali naslovi uspešnic, ki jih interpretira. Naklonjenost slovenske publike do priredb je namreč svojevrsten fenomen. Tako je občinstvo kar vriskalo, ko je napovedal, da bo zaigral pesmi Queenov. Telefoni pa so se dvignili v zrak in začeli snemati, ko je bil na vrsti Despacito.
Klasično izobraženi pianist, ki je na ameriškem glasbenem konservatoriju Berklee študiral klavir in filmsko glasbo, je zaslovel predvsem z videospoti priredb svetovnih uspešnic, kot so Human Nature in Bad Michaela Jacksona, Attention Charlieja Putha, Cheap Thrills avstralske zvezdnice Sie, lanskoletnega hita Despacito, Cry me a River Justina Timberlaka in Here Comes the Sun skupine The Beatles. Med zadnjimi, ki jih je dodal na svoj repertoar, je skladba Africa skupine Toto, ki je med glasbeniki, ki prisegajo na priredbe, očitno zelo priljubljena. Da je ljudje še vedno nimajo dovolj pa dokazuje obisk na youtubu, kjer je Bencova verzija v mesecu dni zbrala skoraj dva milijona in sto tisoč ogledov. S to skladbo je koncert na Kongresenem trgu tudi zaključil in požel topel aplavz z notranje in zunanje strani ograje, kjer je obstalo še vsaj dvesto poslušalcev.
Sam je v pogovoru za Delo povedal, da izbira tiste skladbe, ki so mu všeč in o katerih misli, da bodo na klavirju dobro zvenele. »Tu pride do izraza moja skladateljska plat. Najbolj uživam, ko aranžiram skladbo. Vedno se trudim dodati nekaj svojega, nekaj novega.« Prav zaradi skladatelja Johna Williamsa (Jurrasic Park, E.T., Harry Potter) je za študij izbral filmsko glasbo, ljubljanskemu občinstvu je nato kot hommage svojemu idolu odigral venček iz Vojne zvezd in nato še venček glasbenih tem iz filmov Harry Potter in Charlie v tovarni čokolade.
Sledila je priredba Here comes the Sun Beatlesov. Vsekakor pa je največ svoje virtuoznosti pokazal v priredbah pesmi Michaela Jacksona, ki jih je v živo še nadgradil z improviziranimi vložki.
Potem pa se je poigral z loop mašino, ki mu, kot je pojasnil, omogoča, da klavir uporabi kot orkester, a še vedno ohrani njegov organski, surov, veganski in najbrž tudi brezglutenski zvok, kot se je pošalil. Svoj koncept imenuje "awesome piano", kar bi v prevodu pomenilo veličasten klavir.
Sicer Guinnessov rekorder v hitrostnem igranju na klavir je tudi na tokratnem koncertu izkazal svoje tehnične in ritmične sposobnosti, ko ni igral le po klaviaturi, ampak tudi okoli nje.
Po odzivu sodeč je pričakovanja slovenskih oboževalcev izpolnil, čeravno koncert ni bil tako bombastičen in energičen, kot tisti, ki sta ga pred leti na Festivalu Ljubljana pripravila 2Cellos. Morda pa naslednjič Bence in violončelista zdužijo moči - pol repertoarja imajo takorekoč istega. To bi bil vsekakor svojevrsten spektakel.
Zadržano občinstvo je Bence osvajal postopoma. FOTO: Roman Šipić
Odprl s priredbo Cry me a river
Kongresni trg se je v času, ko je za klavir sedel Bence, še kar polnil. Napolnil se je sicer do polovice, kjer so bili postavljeni stoli, nekaj sedežev pa je vseeno ostalo praznih. A med publiko je bilo nekaj deset povratnikov, ki so Petra Benca že poslušali na koncertu v Cankarjevem domu. Na ogromnem odru se je sam s klavirjem zdel nekoliko osamljen in oddaljen, a je s sproščenostjo in preprostostjo kmalu prebil distanco. Odrski nastop pa je do potankosti uskladil s svetlobno scenografijo, ki se je ne bi sramovali niti rokerji.
Koncert je ob posneti glasbeni spremljavi odprl s priredbo Cry me a river Justina Timberlaka, ki jo je prežel z elementi Bacha. Nato pa nagovoril občinstvo in najprej pohvalil prelepo Ljubljano ter napovedal, da se bo naslednje leto kar preselil sem.
Vprašal je občinstvo, če je pri volji za klasično glasbo in ko je sramežljivo prikimalo, je ob brnenju strojev z bližnjega delovišča odigral Bachov preludij v C duru.
Klasično izobraženi pianist, ki je na ameriškem glasbenem konservatoriju Berklee študiral klavir in filmsko glasbo, je zaslovel predvsem z videospoti priredb svetovnih uspešnic. FOTO: Roman Šipić
Občinstvo mu je jedlo z roke
V repertoar, ki je občinstvu dobro znan predvsem po zaslugi njegove spletne dejavnosti in podjetnosti, je, kot je obljubil, vključil tudi avtorske skladbe s prihajajočega novega albuma, ki bo izšel jeseni. Povedal je, da je to zanj nekakšen test, saj tako preverja odziv občinstva nanje. Avtorska skladba Home, ki so jo navdihnile madžarske ravnice, ki so v glasbeni obliki dinamično razgibane od liričnih vložkov do grmečih grozdov akordov, je naletela na topel sprejem.
Povedal je, da ko ponoči ne more spati, raje kot da gleda Netflix, sede za klavir in improvizira. Tako je nastala tudi kratka balada Flashback. Odigral pa je tudi skladbo, ki jo je navdihnilo Fibonaccijevo zaporedje. Zanimiv matematični eksperiment, ki po skladateljevi volji ne zveni nič kaj algoritemsko, pač pa prav spevno.
Zadržano občinstvo je Bence osvajal postopoma. S svojimi kompozicijami ga je najprej ogrel in ko so na vrsto prišle znane uspešnice, mu je jedlo z roke. Na začetku ni bilo jasno, ali je publiko na koncert privabilo njegovo ime ali naslovi uspešnic, ki jih interpretira. Naklonjenost slovenske publike do priredb je namreč svojevrsten fenomen. Tako je občinstvo kar vriskalo, ko je napovedal, da bo zaigral pesmi Queenov. Telefoni pa so se dvignili v zrak in začeli snemati, ko je bil na vrsti Despacito.
Peter Bence. FOTO: Roman Šipić
Zaslovel s priredbami
Klasično izobraženi pianist, ki je na ameriškem glasbenem konservatoriju Berklee študiral klavir in filmsko glasbo, je zaslovel predvsem z videospoti priredb svetovnih uspešnic, kot so Human Nature in Bad Michaela Jacksona, Attention Charlieja Putha, Cheap Thrills avstralske zvezdnice Sie, lanskoletnega hita Despacito, Cry me a River Justina Timberlaka in Here Comes the Sun skupine The Beatles. Med zadnjimi, ki jih je dodal na svoj repertoar, je skladba Africa skupine Toto, ki je med glasbeniki, ki prisegajo na priredbe, očitno zelo priljubljena. Da je ljudje še vedno nimajo dovolj pa dokazuje obisk na youtubu, kjer je Bencova verzija v mesecu dni zbrala skoraj dva milijona in sto tisoč ogledov. S to skladbo je koncert na Kongresenem trgu tudi zaključil in požel topel aplavz z notranje in zunanje strani ograje, kjer je obstalo še vsaj dvesto poslušalcev.
Sam je v pogovoru za Delo povedal, da izbira tiste skladbe, ki so mu všeč in o katerih misli, da bodo na klavirju dobro zvenele. »Tu pride do izraza moja skladateljska plat. Najbolj uživam, ko aranžiram skladbo. Vedno se trudim dodati nekaj svojega, nekaj novega.« Prav zaradi skladatelja Johna Williamsa (Jurrasic Park, E.T., Harry Potter) je za študij izbral filmsko glasbo, ljubljanskemu občinstvu je nato kot hommage svojemu idolu odigral venček iz Vojne zvezd in nato še venček glasbenih tem iz filmov Harry Potter in Charlie v tovarni čokolade.
Po odzivu sodeč je pričakovanja slovenskih oboževalcev povsem izpolnil. FOTO: Roman Šipić
Sledila je priredba Here comes the Sun Beatlesov. Vsekakor pa je največ svoje virtuoznosti pokazal v priredbah pesmi Michaela Jacksona, ki jih je v živo še nadgradil z improviziranimi vložki.
Potem pa se je poigral z loop mašino, ki mu, kot je pojasnil, omogoča, da klavir uporabi kot orkester, a še vedno ohrani njegov organski, surov, veganski in najbrž tudi brezglutenski zvok, kot se je pošalil. Svoj koncept imenuje "awesome piano", kar bi v prevodu pomenilo veličasten klavir.
Sicer Guinnessov rekorder v hitrostnem igranju na klavir je tudi na tokratnem koncertu izkazal svoje tehnične in ritmične sposobnosti, ko ni igral le po klaviaturi, ampak tudi okoli nje.
Po odzivu sodeč je pričakovanja slovenskih oboževalcev izpolnil, čeravno koncert ni bil tako bombastičen in energičen, kot tisti, ki sta ga pred leti na Festivalu Ljubljana pripravila 2Cellos. Morda pa naslednjič Bence in violončelista zdužijo moči - pol repertoarja imajo takorekoč istega. To bi bil vsekakor svojevrsten spektakel.
