Mala šola rock'n'rolla: Small Faces - Iz malega je zraslo veliko

Sredina šestdesetih let prejšnjega stoletja je bil čas, ko so vrhove lestvic najbolj priljubljenih skladb še lahko zasedle pesmice, ki niso bile le všečne ušesom in primerne za ples, ampak so vsebovale elemente pravega rocka, bluesa ter celo psihadelije in progresivnega rocka. Ena od skupin, ki so zelo uspešno združile vse prej našteto, je bila londonska zasedba Small Faces, ki je v prvotni postavi na britanski glasbeni sceni kraljevala slaba štiri leta.

Small Faces so se zbrali na začetku leta 1965, sestavljali pa so jih pevec, kitarist in orgličar Steve Marriott, basist Ronnie Lane, bobnar Kenny Jones in pianist Jimmy Winston, ki ga je pozneje nadomestil Ian McLagan. Na višku svojih moči, pred razpadom leta 1969, je skupina nanizala nekaj prvih mest na britanskih lestvicah, med njimi so bile super uspešne Itchycoo Park, Lazy Sunday, All Or Nothing in Tin Soldier.

Small Faces so 24. maja 1968 izdali tudi zelo uspešen konceptualni album Ogdens' Nut Gone Flake. Album je poleg tega, da vsebuje nadpovprečno dobro muziko, znan tudi po ekstravagntem ovitku. Ta je bil namreč okrogel, predstavljal pa je parodijo na znamko tobaka, ki ga je v takšni embalaži že od leta 1899 prodajala firma iz Liverpoola. Prva naklada je bila pakirana v okroglo kovinsko škatlo, ko pa se je to izkazalo za predrago, pa je reizdaja čez nekaj mesecev izšla v papirnati obliki.

Ogdens' Nut Gone Flake je med poznavalci znan še po škandalu, ki ga je povzročil oglas zanjo v britanskem tisku. Immediate, založba, ki je izdala ploščo, je namreč njen izid promovirala s parodijo na molitev Oče naš, kar je med delom publike, predvsem bolj konservativne naravnanosti, povzročilo silovite odzive.

Small Faces so kljub relativno kratki karieri za seboj pustili neizbrisljiv pečat, predvsem pa dokaz, da je lahko popularna glasba tudi dobra, resna, zahtevna in izzivalna.

Iz malih obrazov v velike

Ko so leta 1969 razpadli, sta iz njihovega pepela zrasli dve novi, prav tako zelo zanimivi skupini. Basist Ronnie Lane, bobnar Kenny Jones in pianist Ian McLagan so k sodelovanju pritegnili kitarista (ki je bil resnici na ljubo v skupini kitarista Jeffa Becka sprva basist) Ronniea Wooda, ki je  pozneje postal svetovno znan kot kitarist Rolling Stones in takrat širši, predvsem bolj pop orientirani publiki, manj znanega škotskega pevca Roda Stewarta. Tudi ta je prej sodeloval z Jeffom Beckom in nastala je skupina Faces.

V letih od 1970 do 1973 so posneli štiri studijske in en živi album, predstavljali zelo priljubljeno atrakcijo na nastopih, britanski glasbeni tisk pa jih ni jemal preveč resno. Eden od vzrokov je bila izrazito žurerska naravnanost članov benda, pri katerih so nočne zabave po pubih večinoma trajale dalj časa kot sami nastopi, in njihov image nekakšnega delavskega benda za nogometne navijače. Drug vzrok za tak odnos tiska pa je tičal v tem, da je Rod Stewart med časom bivanja v Faces snemal tudi samostojne albume, pri čemer so mu drugi člani očitali, pri tem pa so jim pomagali tudi glasbeni novinarji, da vse najboljše skladbe prihrani za svoje plošče, za bend pa je dobro "sranje, ki ostane".

Humble Pie - super skupina

Druga, prav tako zelo zanimiva skupina, ki je vzniknila iz pepela Small Faces, je bila skupina Humble Pie, ki jo je ustanovil Steve Marriott. V zasedbi, ki je s prvimi vajami začela januarja 1969, so poleg Marriotta igrali še vokalist in kitarist Peter Frampton, ki je poleg tega, da je bil zaradi svoje naravne privlačnosti idol najstnic na prvih straneh tinejdžerskih revij, pred tem igral v najstniški skupini The Herd, pevec in basist Greg Ridley, ki je prej basiral pri bues rock skupini Spooky Tooth, in takrat šele 17-letni odlični bobnar Jerry Shirley. Zaradi renomeja članov je britanski tisk novi skupini hitro nataknil ime "super group", kar je morda pri publiki vzbudilo prevelika pričakovanja.

Prva dva albuma As Safe As Yesterday in Town And Country (oba sta izšla leta 1969) sta prinesla pretežno blues, tudi akustični, pri čemer je treba povedati, da je bil predvsem Marriott amerikanofil, še posebej je bil mahnjen na starinski akustični blues in bolj glamurozen soul. Tudi glede njegovega petja so mu očitali, da se na vse pretege trudi, da bi zvenel kot 70 let star črn bluzer.

Druga dva albuma Humble Pie (1970) in Rock On (1971) sta zvenela že precej bolj trdo, največji uspeh pri poslušalcih, kar se je poznalo tudi pri prodaji in na lestvicah, pa je dosegel njihov peti album Smokin'. Peter Frampton je pred začetkom snemanja tega albuma odšel, zamenjal pa ga je Dave "Clem" Clempson, ki je prej igral pri slovitih Colosseum. Smokin' se je skoraj v celoti oddaljila od akustičnega bluesa in prinesla nekaj najtršega rocka tistega obdobja. Med singli s plošče najbolj izstopata Hot 'n' Nasty in še bolj udarna 30 Days In A Hole. Publika je bila navdušena, kritika bistveno manj. Bendu so očitali, da se je skomercializiral, izdal svoje glasbene korenine in popustil supermarket okusu nezahtevne, glasbeno neizobražene publike.

Od tega albuma naprej so jih glasbeni pisci dosledno ignorirali in tako je še danes. Na retrospektivah britanskega rocka, ki jih pogosto objavljajo otoške glasbene revije, je njihovo ime moč zaslediti zelo, zelo redko. Ne glede na to jih člani danes nastajajočih mladih skupin niso pozabili, saj jih pogosto omenjajo kot eno svojih poglavitnih inspiracij.

Sicer pa so Humble Pie avtorji enega najboljših živih albumov vseh časov, namreč dvojnega vinila z naslovom Performance Rockin' the Fillmore, ki je v Britaniji izšel leta 1971. Med skladbami, ki odlično reflektirajo duh časa in položaja, ki ga je takrat zavzemal hard rock, izstopa I Walk On Gilded Splinters, izpod peresa Dr. Johna. S svojimi 25. minutami zavzema celotno stran vinila, med uvodom pa je mogoče slišati tudi padec steklenice na odru.

Privrženec soula Marriott in pretežno hard rockovsko usmerjena ritem sekcija kmalu nista šla več skupaj in nekaj njihovih naslednjih plošč je prav mučnih za poslušanje. Marriott, eden najboljših avtorjev, pevcev, kitaristov in orgličarjev, kar jih je prišlo z Otoka, je tragično preminil 20. aprila 1991, ko je požar, domnevno naj bi ga povzročila pozabljena cigareta, zajel njegovo hišo iz 16. stoletja v kraju Arkesden v angleški pokrajini Essex.

Inkognito, ki to ni

Za konec pa še anekdota, ki zelo slikovito opiše duh časa s konca divjih šestdesetih let prejšnjega stoletja. Ko je eden od piscev za londonski Melody Maker slišal, da v kleteh velemestnega predmestja nastaja nova super skupina, je uporabil vsa svoja poznanstva in po telefonu priklical kitarista Petra Framptona. Kar nekaj časa ga je gnjavil, naj mu vendarle pove, za kakšno skupino gre, kdo igra v njej, kakšno zvrst igrajo, ali že imajo pogodbo za snemanje plošč, kdaj lahko pričakujejo prvi nastop ...

Frampton je s podatki hodil kot mačka okrog vrele kaše, na vztrajanje novinarja pa vendarle soglašal, da ga odpelje na vajo novega benda. Ob tem je seveda postavil dva pogoja: prvič, da bo v Melody Makerju lahko objavil le najbolj skope podatke o skupini in, drugič, da mora biti njun odhod na vajo izveden čim bolj inkognito. Ko se je novinar s tem strinjal, je nestrpno pričakoval naslednje jutro, ko naj bi Frampton prišel ponj v severni del Londona.

In kako je izgledal ta "inkognito" izlet? Frampton, ki je bil, kot že rečeno, idol najstnic s svojo zagorelo poltjo, mično postavo in bujnimi kodrastimi lasmi, se je pred novinarjevo hišo pripeljal med jutranjo prometno konico, v Aston Martinu brez strehe, v kričeči havajski srajci, pri tem pa je glasno trobil, češ, zmigaj se no že. Tajnosti njunega odhoda je bilo v trenutku konec. Dekleta, ki so odhaja v bližnje šole, so seveda Framptona takoj prepoznala, nastal je prometni zastoj in posredovati je morala policija. Ko ga je novinar opomnil, da naj bi vendarle odšla inkognito, je Frampton lakonično odgovoril: "Saj to je bilo inkognito."