Manouche - Moderniziran gypsy swing

Poskočna ljubljanska zasedba bo v petek, 23. novembra, v živo predstavila prvenec Kje si lubi?.
Objavljeno
22. november 2012 12.07
Pod taktirko kitarskega mojstra in pevca Roberta Pikla je ob sodelovanju elektronika Marca Grabberja, basista Krešimirja Tomca, harmonikarke in pevke Petre Trobec ter trobentača in pevca Luke Ipavca nastala zasedba Manouche. Skupina je s časovnim in slogovnim mostom povezala arhaični francoski manouche jazz z modernimi elektronskimi plesnimi ritmi. Že prvi singel Kje si, lubi? je bil uspešen, zato so tako poimenovali tudi prvenec, ki ga bodo v živo predstavili v petek, 23. novembra, ob 21. uri v ljubljanski Cvetličarni. O manouche evforiji smo se pogovarjali s prvo kitaro zasedbe Robertom Piklom.

Od kod tako velika ljubezen do glasbe kitarista Djanga Reinhardta?


Ah, saj tukaj ne gre samo za ljubezen do Djanga Reinhardta. Nasploh se navdušujem nad kitaristi swinga, značilnega za trideseta in petdeseta leta prejšnjega stoletja. Imena Oscar Aleman, Eddie Lang, Charlie Christian in Carl Kress mogoče večini ne zvenijo znano, so pa to glasbeniki, ki so pustili velik pečat v kitarski zgodovini. Vsi moji glavni vzorniki so večinoma iz tega obdobja, zato je bilo neizbežno, da bom prej ali slej ustanovil bend v takšni maniri.

Če poskuša kitarist slediti Reinhardtu, mora tudi sam zelo dobro obvladati inštrument.


Django je bil in vedno bo velik navdih, zato tudi ime benda Manouche. Želim povezovati znanje, ki ga dobim s poslušanjem že omenjenih mojstrov, ter vsemu dodati svojo noto. Celosten kitarist mora obvladati več slogovno različnih načinov igranja, zlasti če snema tudi za druge avtorje, kar jaz aktivno počnem zadnjih deset let.

Kaj vas je spodbudilo, da ste se sploh začeli zanimati za gypsy swing?


Vedno sem bil ljubitelj francoske glasbe, še posebno sem mahnjen na valčke v maniri gypsy swinga.

Ali je lahko glasba, ki je bila popularna med obema svetovnima vojnama, še aktualna?

Sam sem bil vedno najbolj fasciniran nad glasbo in slogom oblačenja iz tega obdobja. Glasbeniki iz tega obdobja so bili, preprosto povedano, izjemni. Kljub temu da nastopamo z didžejem, in ne z bobnarjem, dajemo velik poudarek inštrumentom in triglasnemu petju. Poleg hitrih kitarskih solaž v maniri gypsy swinga je v bendu tudi trobenta, ki bolj koketira z zelo tipičnim swingom, harmonika pa spet doda neki bolj »french« zvok in s tem lepo dopolnjuje zvočno sliko.

Gypsy swing ste podložili z elektronskimi plesnimi ritmi. Kako je potekala ta združitev?

Vedno je zabavno združevati različne sloge. Če se izkaže za uspešno, še toliko bolje. Z elektronskim ritmom smo našo glasbo želeli približati sodobnemu radijskemu poslušalcu. Poskušamo ohranjati zdravo razmerje med inštrumenti, vokali ter modernimi elementi, zato nas tudi lahko večkrat slišite na radijskih postajah. Drugače zelo težko pridobivaš prepoznavnost in še težje dobivaš ponudbe za koncerte. Na evropski klubski sceni je že nekaj časa zelo aktualen electro swing, ki je zagotovo vplival na nastanek zasedbe Manouche. Mi vseeno ohranjamo svojemu okusu prilagojeno različico obojega, retra in modernega.

Ko ste ustanavljali skupino ste želeli večjo zasedbo, mogoče kakšen mini big band?

Kakšen mini big band se bo vsekakor kdaj znašel v naši »mineštri«.

Na začetku smo je resda razmišljali o malo večji zasedbi, idejo pa smo kmalu opustili. Z Marcom Grabberjem sva osnovala bend, ki ga dopolnjujejo še trije stalni člani. Petra Trobec na harmoniki in vokalu, Luka Ipavec na trobenti in spremljevalnem vokalu ter Krešimir Tomec na basu. Mi smo se že prej družili na različnih glasbenih projektih, prvič pa vsi skupaj v sedanji postavi kolektiva Manouche. Če bo kdaj še kakšen član dopolnjeval naš bend, bo to za kakšno posebno priložnost, predvsem kot dodatek k našemu zvoku ali bolj razgibani predstavi.

V zasedbi ste zbrani sami glasbeni mojstri in mojstrica. Koliko so vaše izkušnje iz zelo različnih zasedb vplivale na zvok zasedbe Manouche?

Lepo je, če imaš v bendu same izkušene mačke. Vsak izmed nas je vajen odrov, bodisi pri nas ali v tujini, kar veliko pripomore h kakovostnim koncertom. Več kot petnajst koncertov v treh mesecih je kar lep zalogaj in lepa priložnost, da dokažeš občinstvu, ali si res vreden takšne pozornosti na slovenski sceni, kakršne smo deležni.

Prej ste igrali pri Magnificu in vzporedno v Elevatorsih. Ste čutili potrebo po lastni izraznosti?


V obeh projektih sem imel veliko prostora za izražanje, kot del benda ali soavtor. Vsak profesionalni glasbenik si pa seveda želi lasten avtorski projekt in to je v mojem primeru Manouche. Lepo je, če svoje ideje lahko dopolnjuješ s kakovostnimi glasbeniki.

Vse je se začelo s prvo skladbo Kje si, lubi?, ki je hitro postala uspešnica. Besedilo je strašno simpatično ... ko zjutraj se zbudim, počešem obrvi ... Ste bili presenečeni nad takojšnjim uspehom?

Skladba, ki je bila tudi naš prvi singel, je res doživela lep odziv. Meni je bil to kvečjemu velik izziv pri komponiranju naslednjega singla. Vtis, ki smo ga pustili s prvo skladbo, bi lahko pokvarili že z naslednjo Bi šla naprej, pa se to ni zgodilo. Izid prve skladbe Kje si, lubi? smo pospremili z videom, v katerem poleg benda nastopajo člani plesne skupine Balboa Ragtime 2. Povabilu na snemanje se je odzvalo več kot deset plesnih parov in ti imajo veliko zaslug, da je video prikupen in dinamičen. Drugi video za Bi šla naprej pa je nastal v sodelovanju z Branetom Vižintinom in izjemno lutkarsko skupino Sence z Raven na Koroškem. Z zadnjim singlom Superfajn, ki je tudi napoved izida našega prvenca, je nastal naš četrti video po vrsti.

Za sabo ste imeli le nekaj nastopov, ko ste že igrali pred Zaz v razprodanih Križankah. Ni bilo videti, da ste se ustrašili tolikšnega občinstva ...

Ja, res je. To je bil naš drugi koncert. Z agencije Pristop so nas klicali, da je Zaz videla naša prva dva videa in da je nad našo glasbo navdušena. Povabilu smo se takoj odzvali. Seveda je bilo vmes malo nervozice, ki pa se je razblinila takoj, ko smo stopili na oder. Občinstvo nas je že dovolj dobro poznalo in takoj nagradilo z bučnim aplavzom. Takšne priložnosti je treba izkoristiti, ker se ne zgodijo prav pogosto. Občutek igrati pred polnimi Križankami ob izrazitem odobravanju občinstva je neprecenljiv. Hvaležni smo Zaz in agenciji Black Pony za povabilo.

Letos ste nastopili še na Rock Otočcu, tudi Skupina Laško vas je izbrala v svojem projektu Mecen slovenske glasbe.

Poleti smo igrali na več festivalih pri nas, med njimi na Rock Otočcu, kar je vsekakor kompliment za bend. Očitno je nastop pred Zaz v Križankah veliko pripomogel pri naši prepoznavnosti. Skupina Laško nas je povabila tudi na festival Pivo in cvetje, kar je bila poleg omenjenega mecenstva lepa izkušnja.

Kaj vse ste zapakirali v svoj prvenec, ki nosi naslov po prvi uspešnici?

Na prvencu je predvsem veliko humorja, hudomušnih besedil, nabrite kitare in trobente, harmonika spretno krmili med podivjanimi bas linijami, pa tudi kakšna balada se najde. Odličen za zabavo ... Izid bomo tudi pospremili s promocijskim koncertom v petek, 23. novembra, v ljubljanski Cvetličarni.

Ste za ta promocijski koncert v Cvetličarni pripravili kaj posebnega?


Poleg rednega repertoarja in redne zasedbe, se nam bo na odru pridružilo še nekaj glasbenih gostov. Nekateri izmed njih so tudi sodelovali na našem albumu, drugi pa naj za zdaj še ostanejo presenečenje.