Manouche: Zaswingaj me plesno

Ljubljanska electro gypsy swing zasedba je v petek v nabito polni Cvetličarni predstavila svoj prvenec Kje si lubi?
Objavljeno
24. november 2012 17.29
Zdenko Matoz, kultura
Zdenko Matoz, kultura

Skupina Manouche je gotovo ena bolj zanimivih poživitev letošnje slovenske glasbene bere. Zasedbo je skupaj sestavil vrhunski kitarist Robi Pikl, ki se je prej brusil v Magnificovi spremljevalni skupini ter kot studijski glasbenik na številnih posnetkih slovenskih glasbenikov in glasbenic. Družbo mu dela joproducentsko-glasbeni par iz podstrešja Marco Grabber (Kisha, Golem, Dalmatian Dub) in basist Krešimir Tomec (Cubismo, Golem, Dalmatian Dub) iz studia Attic, harmonikarka in pevka Petra Trobec (Jararaja, Katice, Sestre Trobec) ter trobentač in pevec Luka Ipavec (Magnifico).

Naredili so izvirno mešanico elektorskih plesnih ritmov in gypsy swing ritma, ki se po francosko imenuje manouche. To je pa tudi izraz za Rome v Franciji, katerim je pripadal tudi eden največjih kitarskih virtuozov Django Reinhardt, najbolj znana zvezda te francoske različice jazza. Seveda pa njihova glasba premore še standardne jazz prijeme predvsem pri obeh solističnih inštrumentih, kitari in trobenti, medtem ko je drveči bas plesa hrbtenica glasbe. Sicer pa je v njihovi glasbi zazveni še marsikaj od surf rocka, reggaeja do rockabillyja, od Duka Ellingtona do Andrews Sisters. Ta morilska kombinacija izjemno plesne in melodične glasbe z besedili, ki kljub preprostosti presegajo siceršnjo pop debilnost, ki prevladuje tako v domačih kot tudi tujih popevkah, ter uigranimi glasbenimi mojstri, je recept za uspeh - tako doma, kot v tujimi.

Vse se je začelo s skladbo Kje si lubi?, po kateri tudi nosi naslov prvenca, ki je nedavno izšel pri Reflektor Music. Album so skoraj v celoti predstavili pred razigranim občinstvom v ljubljanski Cvetličarni. Začelo se je gromoglasno z osmerico bobnarjev iz Laškega, ki so zadoneli z galerije in nadaljevalo bolj prefinjeno z vibrafonistom Vidom Jamnikom, tudi gostom na albumu. Potem pa so začeli z Bi šla naprej ter z občasnim predahi drveli do zaključne Fanastiko.

Zasedba, ki je imela svoj drugi koncert v karieri v razprodanih Križankah, kot predskupina francoski ulični šansonjerki Zaz letos spomladi, se je izkazala za enovit organizem, zvok je bil močan, le vokal, predvsem Piklov, je bil zadušen. Problem zvoka v Cvetličarni tako niha med lastno arhitekturo skladišča in izurjenostjo zvočnega mojstra in tudi po prenovi ostaja uganka. Poleg avtorskih pesmi z albuma so ponudili še nekaj skladb, ki jih na albumu ni, jih pa izvajajo v živo na koncertih, kajti navsezadnje je ena ura in pol glasbe, nuja za resno glasbeno skupino na samostojnemu nastopu. Tako so zadonele še zadonela Stisn se k men (Mister Sandman) ter jazz klasika Is You Is or Is You Ain't My Baby, kjer so svoj glas dodale Trobec Sisters in pa Zoran Predin. Tu je treba povedati, da je ravno Zoran Predin skupaj z Mar Django Kvartetom prvi najbolj vztrajno spet spomnil naše občinstvo na gypsy swing. Sestre Trobec in bobnar Sergej Randjelović RunJoe pa so obogatili najnovejšo uspešnico skupine Superfajn. Ob koncu koncerta so Manouche in občinstvo zaswingali še z Alenko Godec v skladbi Got That Swing.

Navkljub dvajsetim skladbam pa razigranemu občinstvu to ni bilo dovolj in si je priploskalo še ti dodatne pesmi, in sicer Sing It Back, Bi šla naprej in pa podaljšani različico skladbe Kje si lubi?, s katero se je vse začelo.

Manouche imajo velik mednarodni potencial, saj so v trendu, premorejo preprosta besedila, melodične linije, močne plesne ritme in nekaj glasbenih virtuozov. Kot bi se reklo, imajo veliko dodano vrednost in so zelo konkurenčni tudi na mednarodnem glasbenem trgu. Tako bi lahko država občasno davkoplačevalski denar vložila tudi v kaj pametnega, v kaj kulturnega in bi to lahko tudi izvozili. Pri kulturi so vložki precej manjši, izplen pa zaradi sinergijskih učinkov precej večji, kot v gospodarstvu . Kultura je lahko tudi gospodarska dejavnost, če že ni industrija, pa je vsaj obrt in to žlahtna.