Marina Martensson: »Moj cilj je peti v slovenščini«

Energične švedske Izolanke­ ­Marine Martensson na slovenski­ glasbeni sceni ni mogoče zgrešiti.­ Ne le zaradi pegic in ­dolgih kodrastih las, temveč tudi zaradi pristnega vokala, ki se ­počuti domače­ v stilsko različnih glasbenih vodah. Tudi v takih, v katerih brodi Laibach. S skupino je namreč sodelovala na albumu The Sound of Music in bila z njimi na turneji. V četrtek ob 20. uri bo v ljubljanskem SiTi Teatru predstavila precej drugačno glasbo.

Začniva z najpomembnejšim vprašanjem. Kako napreduje vaša slovenščina oziroma primorščina?

Dobro mi gre. Zdaj sem tukaj šest let in čedalje več razumem, ampak še vedno imam težave z govorjenjem. Je pa res, da govorim brez skrbi, ne vem pa točno, kako to zveni drugim. Če pa kaj spijem, govorim kot …
 

… Primorka?

Da, kot Primorka. (Smeh.)

Verjetno je dodatna težava, da se hočejo z vami pogovarjati angleško.

Da, to je en problem, drugi pa je, da vsak, ki ga srečam, govori drugačno narečje. Tako da moja samozavest pri govorjenju slovenščine zelo niha. Doma v Izoli govorim le slovensko in domačini vedo, da morajo z mano govoriti slovensko. Moj cilj je, da bi pela v slovenščini.
 

Po selitvi v Slovenijo so vas občinstvo in glasbeniki lepo sprejeli.

Sprejeli so me zelo toplo, zlasti zato, ker ob prihodu nisem imela pričakovanj. Preseneča me, da imam toliko dela. Tudi zaradi tega, ker sem našla kraj, kjer se počutim zelo domače in kjer imam veliko ustvarjalnih priložnosti.
 

Mnogi pravijo, da v Slovenji ni možnosti in da je treba v tujino.

Menim, da je treba iti v tujino po znanje in izkušnje ter se nato vrniti in iskati priložnosti ter izboljšati tukajšnje kulturno življenje. V Sloveniji je okolje naklonjeno kakovostni kulturi. Je pa res, da ni lahko, ker tudi za ustvarjanje potrebuješ denar. Vendar denar ni vse. V Sloveniji sem našla veliko odprtega prostora, v katerem se lahko razvijam kot oseba in glasbenica. Je pa res, da moraš pri tem zbrati okoli sebe prave ljudi.
 

Tu ste začeli z ničle, kar je lahko zelo dobro.

Da, pa še nekaj. Nikogar nisem poznala. Zato mi je vseeno, kdo je kdo. Občasno se pokaže, da je oseba, s katero se pogovarjam, zelo pomembna v slovenskem glasbenem poslu, vendar jaz tega ne vem. Tako ne pričakujem, da bom od koga kaj dobila, ker sploh ne vem, kdo je moj sogovornik. (Smeh.) Jaz le dajem in tako se ti karma vrne.
 

Prvič sem vas opazil v televizijskem šovu Slovenija ima talent. Ti šovi nimajo veliko z oblikovanjem glasbene scene, vendar ste številni glasbeniki prisiljeni sodelovati, da pritegnete vsaj nekaj televizijske pozornosti.

Res je, slovenske televizije nimajo glasbene oddaje, kar se mi zdi velik kulturni primanjkljaj. Žal je tako in to res pogrešam. Kot glasbenik moraš doseči občinstvo. Sploh ker se je zaradi interneta in družabnih medijev ter ­resničnostih šovov spremenil glasbeni posel. Internet ti omogoča, da se predstaviš, ne moreš pa na njem graditi resne glasbene kariere.


 

Podobno je s sodelovanjem na Emi. Zanjo ste pripravili svojo prvo pesem v slovenščini Blizu. To je bila kar drzna odločitev.

To je res bil velik izziv. Ko zdaj gledam na to, sem še vedno ponosna. Zelo sem se potrudila zapeti v slovenščini. Petje v slovenščini spremeni moj način petja, saj je izgovarjava povsem drugačna.
 

Bili ste daleč od varnega ­glasbenega območja.

Zelo. Pa še to se mi je zdelo nenavadno, da sem bila sama na odru, brez skupine, ki igra v živo, in prvič sem pela tako, da sem imela v ušesih monitorje. Zame je to bila pomembna izkušnja, a bila sem zelo prestrašena. (Smeh.) Sem pa ponosna, da sem to naredila.
 

Bili ste tudi soorganizatorica tako imenovanih mixtape koncertnih večerov.

Pogrešam te večere, saj sem tam spoznala veliko obetavnih slovenskih pevcev in pevk. V bistvu smo oblikovali posebno glasbeno skupnost. Zdaj že celo leto nismo pripravili mixtape večera, ker smo vsi bili precej zasedeni, bilo je veliko turnej. Vendar ti koncertni večeri niso mrtvi.
 

Nov album ste napovedali pred letom, potem se vam je zgodilo sodelovanje s skupino Laibach, tako na albumu The Sound of Music kot na turneji, ki je sledila.

Sodelovanje s skupino Laibach me je prijetno presenetilo, dobila sem dragocene izkušnje. V letu dni sem se razvila v številne smeri, ne le kot pevka, temveč tudi kot oseba. Uresničil se mi je pomemben del glasbenih sanj in to je, da sem potovala z glasbo. Priložnost za potovanje s skupino, kot je Laibach, je veliko več kot to, kar sem kdaj sanjala.

Kombinacija najinih glasov z Milanom Frasom je bila kot poroka dneva in noči, ki je tudi mene precej presenetila.
 

Sodelovala sta tudi Silence in Boris­ Benko z izjemnim vokalom.

Da, tako, da sem vedno imela na odru mravljince. Zame je bil velik privilegij, da sem delala tako z zasedbo Laibach kot s Silence. Pred mesecem dni sem bila v Stockholmu. Ob štirih zjutraj sem poklicala taksi, da bi me odpeljal domov. V Stockholmu živi dva milijona ljudi. Taksist me je vprašal, od kod sem, ker je slišal, da ne govorim stockholmskega narečja. Povedala sem mu, da iz Slovenije. In je vprašal, ali sem iz Ljubljane, ker je očitno vedel, da nisem iz Slovaške. Povedal je, da njegova najljubša glasbena skupina Laibach prihaja iz Slovenije.

Rekla sem, da je to zanimivo, in ga vprašala, ali je slišal njihov zad­nji album. Dejal je, da ne in da je to edini, ki ga ni slišal, ima pa vse druge. Rekla sem mu, naj posluša nov album, ker pojem na njem. On pa je samo zazijal. Potem sem mu povedala, da sem bila tudi na turneji z njimi, in je bil ponosen, da me je odpeljal domov.


 

To je pa res nekaj posebnega.

Seveda. Prišla sem domov v Stockholm, sicer kot pevka, kot sem ga zapustila. Vendar se mi zdi pomembno, da sem postala prepoznavna tudi zaradi sodelovanja s skupno Laibach. Ugotovila sem, da delam nekaj, kar ljudje dejansko prepoznajo in cenijo.

Dva dni pozneje sem znova poklicala taksi in prišel je isti voznik, kar je res usodno naključje. Oh, je bil presenečen. V dveh dnevih je preposlušal vso mojo glasbo, poznal oba albuma in vsa moja sodelovanja z italijanskim elektronikom Paolom Barbatom.
 

Doslej ste izdali dva albuma, oba še preden ste se preselili v Slovenijo. Oba sta tudi precej jazzovska. Kakšen bo nov in kdaj bo izšel?

Moj tretji album je prvi, ki je nastajal tako dolgo, saj delam veliko stvari. To bo Marinin otrok z glasbo odrasle Marine, nastaja pod močnejšim vplivom pop glasbe kot jazza, ki se še vedno dobro sliši. Slišita se tudi country ter rhythm'n'blues in še kaj. Sestavljen je iz glasbenih koščkov zvočnih stilov, ki me navdihujejo. Seveda zvena skupine Laibach ne bo na tem albumu. (Smeh.)
 

Kaj se nam obeta na koncertu v Siti Teatru?

Komaj čakam na ta koncert. Tu me boste lahko res spoznali. Tam bo razgaljena Marina z odlično spremljevalno zasedbo. Nekoliko sem razširila zasedbo, dodala nekaj članov. Imela bom prav posebnega gosta. Prišel bo moj dragi prijatelj Drago Mislej - Mef in skupaj bova izvedla pesem Pot domov, posvečeno mojemu dedku, mojemu nonotu. Zapela bom pesmi s prejšnjih dveh albumov in nekaj s prihajajočega.