Marjana Deržaj, glas za vse poletne noči

Pevka, ki nam že več kot pol stoletja poje o noči, iz katere ostane pest spoznanj in prgišče sanj, spominov sto za stare dni.

Objavljeno
14. junij 2019 13.00
Posodobljeno
14. junij 2019 14.39
Za mnoge bo vedno ostala prva dama slovenske zabavne glasbe.
Fotografiji Egon Kaše
Če je Poletna noč neuradna himna slovenske popevke, kaj je potem Marjana Deržaj, ki to himno prepeva?

Že pri 26 letih so ji nadeli ime prva dama slovenske zabavne glasbe. In čeprav se je nekako pri petdesetih umaknila iz javnega življenja, je to tudi ostala.

Bila je izrazito festivalska pevka, in to v časih, ko so festivali pomenili vse. Ko so slovensko zabavno glasbo ustvarjali Bojan Adamič, Jože Privšek, Jure Robežnik, Mojmir Sepe in drugi. Ko so besedila pisali pesniki in pesnice Gregor Strniša, Janez Menart, Miroslav Košuta, Elza Budau, Frane Milčinski Ježek, Svetlana Makarovič. In ko so na odru stali pevci Nino Robič, Irena Kohont, Rafko Irgolič, Jelka Cvetežar, Majda Sepe ...


V popevke s Plesom na vodi


Marjana Deržaj (1936–2005) je glasbeno pot začela doma, v Ljubljani, na Slomškovi 23. Oče France je bil poštni uradnik z lepim baritonom, ki je posnel nekaj plošč in hčerko vodil v glasbeno šolo in opero. Pri dvanajstih letih je nastopila v Gobčevi spevoigri Kresniček in bila prepričana, da bo operna pevka. Potem pa jo je to veselje v gimnazijskih letih čez noč minilo in, kot je povedala v nekem intervjuju, začele so jo zanimati popevke. Prevzel jo je namreč film Ples na vodi s plavalko Esther Williams. Videla ga je vsaj dvajsetkrat in znala vse pesmi na pamet, tako si je med gimnazijsko učno uro zaradi »trobentanja« ene od filmskih melodij prislužila celo ukor. Ko je kasneje s kolegi s fakultete (študirala je germanistiko) v hotelu Slon praznovala uspešno narejen izpit, so jo nagovorili, naj zapoje s hišnim orkestrom Jožeta Kelbla. In je čez noč postala tamkajšnja hišna pevka. Čisto natančno je to bilo leto 1956, ki ga je sama večkrat omenjala kot resen začetek svoje pevske kariere. Čez mesec dni je bila namreč z orkestrom Bojana Adamiča že na poti po Jugoslaviji, poti, ki jo bo v naslednjih desetletjih pripeljala na vse pomembnejše festivale po državi in na dolga gostovanja, tudi po tujini.

Najbolj delovno je bilo obdobje med letoma 1960 in 1985. Zanjo posebej prelomno pa je bilo leto 1964, ko je na festivalu Slovenska popevka zapela Poletno noč Mojmirja Sepeta in Elze Budau. Pesem je sicer pela v alternaciji z Beti Jurkovič, ki jo je izvajala z velikim orkestrom, Deržajeva pa z malo zasedbo. Kot se je desetletja pozneje spominjala tekstopiska, jo je najbolje zapela prav na generalki. »Bila sem v dvorani in sem obstala in samo poslušala, kar je za redaktorja, ki ima polna ušesa glasbe, nekaj nenavadnega. Kar dlake so se mi naježile. Šlo je za fantastično skladnost melodije, besedila in izvedbe.«


14 festivalov, 28 skladb


S Poletno nočjo je Marjana Deržaj postala legenda. A to ni bila edina njena zmaga na festivalu Slovenska popevka, ki je bil prvič leta 1962 v Festivalni dvorani na Bledu, potem pa se je selil v Ljubljano, na Gospodarsko razstavišče, v Halo Tivoli in Križanke in zadnja leta bolj ali manj pristal v studiu RTV Slovenija. In Marjana Deržaj je bila desetletja ves čas zraven. Nastopila je na 14 festivalih s kar 28 pesmimi. Med njimi so najbolj znane Zvezde padajo v noč bratov Avsenik na besedilo Cirila Zlobca iz leta 1962, za katero je dobila nagrado občinstva, Robežnikov in Strnišev Orion iz leta 1963, ki ga je nagradila strokovna žirija, ter V Ljubljano ustvarjalnega tandema Ati Soss in Svetlana Makarovič iz leta 1965. Leto kasneje je za skladbo Ples oblakov Jureta Robežnika in Elze Budau prejela nagrado strokovne žirije. Leta 1968 sledi Ptičje strašilo (Sepe/Budau) in z njim nagrada občinstva, 1975. pa je prejela nagrado občinstva za pesem Mi smo taki (Vasko/Duša Repinc), ki jo je prepevala skupaj z Bracom Korenom. Prav tako je občinstvo nagradilo skladbo Ko gre tvoja pot od tod (Sepe/Ježek), ki jo je na festivalu zapela leta 1976.

Deržajeva se je udeleževala tudi jugoslovanskega festivala zabavne glasbe, ki je potekal v Opatiji v organizaciji Jugoslovanske radiotelevizije. Leta 1958 je zmagala s Privškovo pesmijo Vozi me vlak v daljave (besedilo je napisal Aleksander Skale) in se kasneje vračala s skladbami Prišla je pomlad, Spomin, Poljub v snegu ... Nastopila je na več festivalih v Zagrebu, Beogradu in se udeleževala izborov za pesem Evrovizije. Leta 1964 si je s skladbo Zlati april delila celo prvo mesto s Sabahudinom Kurtom, ki je nazadnje odpotoval na Dansko na podlagi višjih ocen.

image
Že leta 1962 jo je občinstvu na Bledu nagradilo za skladbo Zvezde padajo v noč.
Foto Edi Šelhaus


Njen glas je bil močan in temen, rahlo zamolkel, žameten. Prepoznaven. Takoj si vedel, da poje ona. Tako močan glas je imela, da so ji na radiu menda pogosto rekli, naj poje tišje, češ da tako moč radijski trak slabo prenese ... Slovela je po tem, da je znala navezati pristen stik s poslušalci. Poznavalci glasbe so rekli, da je bilo to zaradi njene strastne interpretacije. Kolegi so jo cenili zaradi vedrine, prijaznosti, preprostosti, bila je sončen človek, niti malo vzvišena, zvezdniška. Mojmir Sepe ji je rekel kar Marjana Nacionale. Klicali so jo tudi Čaparita čula, ker je rada pela južnoameriške ritme. Poročena je bila s slovenskim alpinistom, novinarjem in avtorjem številnih revialnih zamisli Antejem Mahkoto. Imela sta hčer Tino, ki je šla po materinih stopinjah. V germanistiko, v prevajalstvo.

Poklon pevki
Poletna noč v spomin Marjani Deržaj

Tradicionalni koncert Poletna noč, ki obuja spomin na najboljše iz zakladnice slovenske zabavne glasbe, bo letos v znamenju Marjane Deržaj. Na Kongresnem trgu bodo v četrtek, 20. junija, ob 21. uri pod taktirko dirigenta Patrika Grebla ter v izvedbi Big banda in Simfoničnega orkestra RTV Slovenija zazvenele njene uspešnice v izvedbi Darje Švajger, Nuše Derenda, Braca Korena, Eve Hren, Jadranke Juras, Katrinas, Nine Strnad in drugih. Pridružil se bo tudi Mladinski pevski zbor RTV Slovenija.

 

Oder je moč!


Leta 1995 je prejela viktorja za življenjsko delo. Takrat je bilo že dolgo od tega, kar se je umaknila iz soja žarometov. Ljudje so jo prepoznavali na mestnem avtobusu številka 6, na kolesu, s cekarjem v roki, med branjevkami na trgu. Vedno je bila nasmejana. Nepričakovano se je pojavila na Metelkovi ali zapela v disku K4 ali pa na odru sredi predstave Vsega je kriva Marjana Deržaj, za katero je besedilo napisal njen zet Milan Kleč.

Njen zadnji hit je bil Vrni se še kdaj v Ljubljano leta 1986. Za njo je ostalo 341 posnetkov v arhivu nacionalnega radia, prav tako veliko kaset in plošč: Kitare iz Meksika, Ptičje strašilo, Vrni se kdaj v Ljubljano, Življenje s pesmijo, Pesmi od srca … V jugoslovanski glasbeni založbi Jugoton je bila med najbolje prodajanimi pevci. Po njeni smrti – januarja 2005, umrla je v 69. letu – je Založba kaset in plošč RTV Slovenija izdala zgoščenko Za vse poletne noči! z njenimi največjimi uspešnicami. Pri založbi Sanje pa je izšla biografija Marjana – Zvezde padajo v noč Katarine Lavš.

Kot je nekoč povedala, so bile njene najljubše skladbe tri: Poletna noč, Moj zlati sin in Orion. In še, da si je vse življenje želela biti to, kar je, pevka. »Oder je sila, je moč, ki se ji je težko upreti.« In ko so jo že po koncu kariere spraševali, ali ji je ta oder dovolj vračal, je odgovorila: »Zelo veliko. Res veliko! «


image
Prepoznavna je bila po močnem, zamolklem glasu in odlični interpretaciji.
Foto Egon Kaše


Pevka, ki je veliko prepevala o Ljubljani in še več o ljubezni, poje tudi eno najlepših pesmi o slovesu. »Ko gre tvoja pot od tod, slovesa naj ne zmoti jok. V zadnji kupi vina naj ne bo pelina, le opoj močan.« In slovo naj bo objem dveh rok.