Martin Elbourne, tisti, s katerim si želi prijateljevati vsak glasbenik

Po mnenju tega glasbenega agenta je nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi glasbenemu poslu, pomanjkljiva preglednost.

Objavljeno
15. februar 2016 11.38
Zdenko Matoz
Zdenko Matoz
Britanec Martin Elbourne je ­začel organizirati koncerte v poznih sedemdesetih, ko je obiskoval univerzo v Bristolu. Leta 1982 je s Petrom Gabrielom soorganiziral prvi festival­ ­Womad. Nato se je preselil­ v London in kot agent skrbel tudi za skupini The Smiths in New Order ter začel dolgotrajno sodelovanje s festivalom Glastonbury.

Postal je glavni booker tega festivala, soorganiziral vrsto festivalov in ustanovil najpomembnejši evropski showcase festival The Great Escape. Na nedavnem ljubljanskem glasbenem festivalu in konferenci Ment je v posebnem pogovoru delil z udeleženci svoje dolgoletne izkušnje.

Ste pomemben del največjega poletnega festivala sodobne umetnosti na svetu v Glastonburyju. Ste človek, s katerim si želi prijateljevati vsak glasbenik. Imate veliko 'prijateljev', ki bi radi nastopili na Glastonburyju?

Da in ne. Dolgo sem pripravljal program za nekaj največjih odrov na tem festivalu. V bistvu vsi nastopajoči pridejo do nastopa na festivalu prek glasbenih agencij. Če nimate svojega agenta oziroma če nimate tehtnega agenta, je še prezgodaj, da bi nastopili na festivalu Glastonbury. Tako poteka proces filtriranja. Ko sem začel, smo sodelovali s kakimi dvajsetimi agenti, zdaj jih je več kot 250.

Včasih ob petkovih dopoldnevih pripravljam nastope tujih skupin, to je tudi edini termin, ko lahko postavim na oder tega festivala neznane glasbenike. Če bi bilo preveč neznanih zasedb, ne bi imeli občinstva, kajti na festivalu se zelo veliko dogaja.

Sicer pa za to organiziram festival in konferenco The Great Escape. Če še nisi nastopil na The Great Escape, zakaj neki bi nastopil na Glastonburyju?

Kdaj ste prvič zaslužili z ­organiziranjem koncertov?

Ko sem organiziral koncerte lokalnih glasbenih skupin in bil lokalni promotor, sem kar solidno zaslužil. Ko pa sem s Petrom Gabrielom pripravil prvi Womad, me je ta festival povsem obral. Takrat sem bil še študent, tako da nisem mogel izgubiti veliko denarja.

Če prav razumem, ste na festival Glastonbury prišli s skupino The Smiths?

Michaela Eavisa s kmetije za proizvodnjo mleka, soorganizatorja festivala Glastonbury, ki poteka na njegovi zemlji, sem poznal že od prej, ker sem bil študent v Bristolu, ki je najbliže Glastonburyju. Čeprav je Glastonbury majhen kraj, je bilo za bristolske študente normalno, da smo hodili tja. Prvi festival glasb in kultur sveta Womad smo organizirali pet kilometrov od festivala Glastonbury. Tako smo se spoznali z Eavisom. Ni pa mu bilo preveč všeč, ker smo Womad ­organizirali tako blizu.

Po svojem finančnem propadu sem odšel v London, ostal v stikih s Petrom Gabrielom in postal glasbeni agent. Prodajal sem skupino The Smiths, takrat najbolj vročo zasedbo v Veliki Britaniji. V bistvu so bili The Smiths prva alternativna skupina, ki je igrala na Glastonburyju. Z njimi se je festival začel posodabljati. Prej je potekal v bolj hipijevskem vzdušju. Tam so, denimo, nastopili tudi zgodnji New Order.

Kako pomembni so poletni glasbeni festivali­ za glasbeni posel, za ­glasbenike?

Glede prihodka so ti festivali zelo pomembni za glasbenike. Evropski poletni festivali so eden največjih virov zaslužka v glasbenem poslu na svetu.

Na velikih festivalih, kot so Glastonbury, Reading, Leeds, za glasbenike namenijo na milijone evrov. Prav tako so ti festivali, še posebej naš, medijsko zelo dobro pokriti. Čudno bi bilo, če britanski časopisi in revije ne bi imeli vsako leto na naslovnici fotografije s festivala v Glastonburyju. Že nekaj dni po festivalu se na glasbenih lestvicah vidi, kdo je tam nastopil. Vsakdo v Veliki Britaniji ve za festival Glastonbury, ki je tudi festival drugih umetnosti, ne le glasbe.

Ste veteran glasbenega posla. Katere spremembe so vam všeč in katere ne?

Po eni strani je zdaj precej težje biti opažen, ker se povsod toliko dogaja. Če si opažen, pa je takoj precej laže uspeti. Ko sem začel kot menedžer glasbenih skupin, ni bilo elektronske pošte, ne mobilnih telefonov, ne interneta, uporabljali smo stacionarne telefone in telekse. Takrat tudi ni bilo poceni letov, mejni prehodi s carinami in popisom celotne opreme so od glasbenikov zahtevali veliko potrpljenja. Zdaj je glede tega precej lažje.

Krasno je tudi, da je glasbeni posel vse bolj pregleden. V tem poslu je nekaj najhujšega pomanjkljiva preglednost. Tako morajo kolektivne organizacije, ki zastopajo avtorske pravice, ter glasbene založbe vendarle delovati precej bolj odprto.

To je v bistvu naslednja stopnja glasbenega posla – večja transparentnost poslovanja na globalni ravni, predvsem ustanovitev globalne banke podatkov vseh avtorsko zaščitenih pesmi.

Je zaradi interneta glasbeni posel bolj demokratičen?

Do neke mere da. Še vedno pa potrebujete precej denarja, da se začne kaj dogajati. Predvsem je treba najti vire dohodkov, kajti v glasbeni industriji je še vedno veliko denarja. Te denarne tokove mnogi radi zakrivajo in tarnajo, da ni denarja. Denar seveda je. Treba je ugotoviti, kateri ljudje v tem poslu so vredni zaupanja.

Vsem je na voljo skoraj enaka tehnologija, zaradi česar je glasbena industrija precej bolj zdrava. Danes ne potrebuješ več glasbene založbe, da nastopaš na festivalih, temveč nekoga, kot sem jaz, glasbenega agenta, ki te zastopa.

Zdi se mi fantastično, da prideš do nove glasbe s kateregakoli konca sveta zgolj z enim klikom. Za malo denarja si že doma lahko posnameš kakovostne pesmi, s telefonom si lahko posnameš video. Vse to je zdaj poceni in dostopno. Internet je super za skupino, ki začenja, a če hočeš uspeti, potrebuješ menedžerja, ki obvlada svoj posel.

Da lahko začneš kariero, potrebuješ dobro pesem in dober video ne youtubu. Potem je treba še veliko narediti, a to je začetek.

The Great Escape, ki ste ga ustanovili, deluje podobno kot Ment, kot glasbeni festival in konferenca. Je tako predstavljanje glasbe še vedno pomembno, ne glede na to, da imamo internet? Je srečevanje ljudi v živo še vedno gonilo tega posla?

Zame so bistveni osebni stiki. Mreženje je zelo pomembno. Nekaj najboljših prijateljev iz glasbenega posla sem spoznal na tovrstnih konferencah in festivalih. The Great­ Escape se je pred dvanajstimi leti začel zelo skromno, s šestimi tujimi delegati. Zdaj je ta showcase festival v Brightonu eden največjih evropskih festivalov nove glasbe.

Lahko glasbeniki z Menta nastopijo na festivalu Glastonbury?

Na Glastonburyju verjetno ne, upam pa, da bodo prišli na festival in konferenco The Great Escape, ki bo od 19. do 21. maja. To je običajen postopek.

Sestaviti program za tako velik festival, kot je Glastonbury, je ­gotovo velik zalogaj. Kdaj ste ­začeli sestavljati program za ­letošnji festival?

Večino smo ga sestavili oktobra lani. Vsako leto ga sestavljamo bolj zgodaj. Z glavnimi zvezdniki za prihodnje leto se dogovarjamo že zdaj. Meni se to zdi prezgodaj, zato rad pustim še nekaj prostih mest, da ne bi spregledali kakšnega zanimivega glasbenika, ki ga ne bi mogli uvrstiti v program, če bi ta bil oblikovan prezgodaj.