Massimo Savić: Vokalist posebne sorte
Hrvaški glasbenik bo v nedeljo nastopil v Cankarjevem domu
Odpri galerijo
Massimo Savić je prepoznaven pevec.
Foto: Promocijsko Gradivo
Zagotovo je bil Istran Massimo Savić s skupino Dorian Gray eden bolj zanimivih pojavov takratnega jugoslovanskega novega vala. Z leti je kariero nadgradil, izdal več albumov, to nedeljo pa bo nastopil v Cankarjevem domu.
Massimo, ki je vse bolj znan zgolj po imenu, je eden najbolj karizmatičnih, šarmantnih in priljubljenih hrvaških izvajalcev. Ima prepoznaven vokal ter prepričljive nastope v živo. V skoraj tridesetletni karieri je nanizal 19 albumov in številne uspešnice.
Glasbeno pot je začel v novovalovski zasedbi Dorian Gray in s predelavo pesmi The Sun Ain't Gonna Shine Anymore zasedbe Walker Brothers, ki je dobila preveden naslov Sijaj u tami, takoj osvojil občinstvo. Po dveh albumih so se razšli, Massimo pa se je podal na samostojno pot.
Ob zmagovalni vrnitvi pred dobrim desetletjem – obdobje vojne je preživel v depresiji daleč od koncertnih odrov in norišnice, ki jo je razpihovalo nacionalno sovraštvo – se je pokazalo, kako zelo ga je občinstvo pogrešalo. Povratniška plošča Massimo (2002) je bila delno spregledana, vendar je občinstvo začel spet osvajati s svojimi energičnimi koncerti.
Naslednja plošča Vještina (2003) je bila zadetek v polno in odtlej se je njegova kariera doma in v sosednjih državah samo še vzpenjala.
Massimo, ki je vse bolj znan zgolj po imenu, je eden najbolj karizmatičnih, šarmantnih in priljubljenih hrvaških izvajalcev. Ima prepoznaven vokal ter prepričljive nastope v živo. V skoraj tridesetletni karieri je nanizal 19 albumov in številne uspešnice.
Glasbeno pot je začel v novovalovski zasedbi Dorian Gray in s predelavo pesmi The Sun Ain't Gonna Shine Anymore zasedbe Walker Brothers, ki je dobila preveden naslov Sijaj u tami, takoj osvojil občinstvo. Po dveh albumih so se razšli, Massimo pa se je podal na samostojno pot.
Ob zmagovalni vrnitvi pred dobrim desetletjem – obdobje vojne je preživel v depresiji daleč od koncertnih odrov in norišnice, ki jo je razpihovalo nacionalno sovraštvo – se je pokazalo, kako zelo ga je občinstvo pogrešalo. Povratniška plošča Massimo (2002) je bila delno spregledana, vendar je občinstvo začel spet osvajati s svojimi energičnimi koncerti.
Naslednja plošča Vještina (2003) je bila zadetek v polno in odtlej se je njegova kariera doma in v sosednjih državah samo še vzpenjala.
