Il Divo – poperetni fenomen

Crossover: Nocoj v ljubljanske Stožice z izborom zimzelenih melodij in muzikalov prihaja Il Divo.
Objavljeno
26. september 2014 12.13
Zdenko Matoz, kultura
Zdenko Matoz, kultura

Izraz crossover se uporablja predvsem za prepletanje klasike in popa ter rocka, sicer pa pomeni vsakršno stilsko mešanje in oblikovanje novih glasbenih podzvrsti.

A Il Divo še zdaleč niso edina zasedba, ki je pridobila številno občinstvo­ prav z mešanjem glasbenih zvrsti. Predhodnikov in naslednikov je še veliko. Tudi pri nas.

Težava nastane že pri definiciji klasične glasbe, ki je bila ob nastanku preprosto popularna glasba takratne elite in v večini primerov sponzorirana in napisana v čast in slavo plačnika naročnika, ki je bil običajno posvetni ali cerkveni velikaš.

A že oče in sin Strauss sta v glasbo vpletla slovansko ljudsko polko, mnogi romantični skladatelji so v svojih delih prav tako uporabljali elemente ljudske glasbe. Brahms je denimo v svoje skladbe vpletel nemško in madžarsko ljudsko glasbo, Smetana pa v svojo znamenito Má vlast (Moja domovina) srednjeveški napev La Mantovana, ki ga Slovenci poznamo kot ljudsko pesem – Čuk se je oženil.

Glasbena stilska diferenciacija je imela na drugi strani oceana nekaj časa rasni predznak. Ragtime, ki je bil uradno prva množična popularna glasba v Združenih državah Amerike ob koncu 19. in začetku 20. stoletja, je bila črnska glasba iz bordelov. Ragtime je močno vplival tudi na skladatelje klasične glasbe, kot so Erik Satie, Claude Debussy in Igor Stravinski.

Tudi jazz in kasneje rock'n'roll je ameriška bela elita imela za divjo džungelsko glasbo. Bela elita je poslušala klasiko, potem pa je prek bratov Gershwin na elitne odre dobila črnsko glasbo, in sicer izvrstno delo Rapsodija v modrem ter celo črnsko opero Porgy in Bess leta 1935.

Kmalu po drugi svetovni vojni­ je imela glasba osrednjo vlogo v številnih visokoprodukcijskih hollywoodskih filmih. Tako se je oblikovala vrsta pevcev in igralcev, ki so imeli vzporedno filmsko-glasbeno kariero, kot recimo Doris Day, Frank Sinatra, Dean Martin, še posebej pa tenorist in igralec Mario Lanza. Hkrati se je z mešanico klasike, popa in kiča vse bolj uveljavil znameniti pianist Liberace, ki je bil izjemna medijska persona in izvrsten zabavljač.

Konec petdesetih let se je rock'n'roll vse bolj uveljavljal tudi med ameriškim belim občinstvom, eden njegovih prvih protagonistov je bil Teksačan Buddy Holly, ki je pred prezgodnjo smrtjo načrtoval album s simfoniki.

Operne pevke pojejo zimzelenčke

V zgodnjih šestdesetih letih se je vse pogosteje dogajalo, da so broadwayske napeve izvajali tudi izvajalci klasične glasbe. Sopranistka Eileen Farrell velja za prvo klasično pevko, ki je uspela s crossover albumom s pomenljivim naslovom I Gotta ­Right to Sing the Blues iz leta 1960.

The Beatles so sčasoma zamenjali preproste vzorce rock'n'rolla za kompleksnejše glasbene strukture in leta 1965 posneli skladbo Yesterday­ z godalnim kvartetom. Britanska rock skupina The Moody Blues je v živo izvajala rock'n'roll različico Dvořákove simfonije Iz novega sveta. Nastopali so tudi ob spremljavi London Festival Orchestra, najbolj pa so znani po klasični uspešnici Nights in White Satin iz leta 1967 z znamenitim flavtističnim solom.

Prvo uradno pompozno crossover klasično in rockovsko delo je Koncert za skupino in orkester britanske hard rock skupine Deep Purple in The Royal Philharmonic Orchestra iz leta 1969. Istega leta je britanska rock zasedba The Who izdala prvo rock opero Tommy, štiri leta kasneje pa svojo drugo Quadrophenia.

Konec šestdesetih let prejšnjega stoletja se je na svetovni glasbeni sceni pojavil nov crossover, in sicer združitev jazza in rocka, kar so poimenovali fusion oziroma jazz rock. To je kompleksna glasba, ki je prepletla jazz, funk in rhythm and blues z elektrificiranim rockom in elektronskimi učinki z velikim poudarkom na improvizaciji. Izvajali so jo Miles Davis, Herbie Hancock, Larry Coryell, Pat Metheny, Carlos Santana in številni drugi.

Fusion je bil še vedno popularen v prvi polovici sedemdesetih let, ko se je tehtnost rocka prelevila v simfonični rock ali simfo rock, ki so ga izvajale zasedbe, kot so Emersom, Lake and Palmer, Electric Light Orchestra, Yes, Rick Wakeman, Sky in podobni. To je vodilo v vse bolj zapleten progresivni rock, zahtevnejše glasbene strukture so se vse pogosteje pojavljale tudi v hard rocku in heavy metalu, kar je recimo po­osebljal zlasti Meat Loaf.

V času punka in novega vala ni bilo veliko zbliževanja rocka, punka in klasike, čeprav je bilo nekaj zanimivih pojavov v novem valu. Eden takih je bil nemški pevec Klaus Nomi, ki je operetno petje in falzet vpeljal v novi val in electro glasbo. Nekaj sorodnega je skušala narediti tudi njegova sonarodnjakinja Nina Hagen z vokalnimi akrobacijami.

Rock operetnik

Sedemdeseta in osemdeseta leta so bila leta vzpona skupine Queen, ki je prepletala vplive klasike in rocka. Na albumu Barcelona je pevec te skupine Freddie Mercury sodeloval s slovito katalonsko operno sopranistko Montserrat Caballé. Trije veličastni tenorji Luciano Pavarotti, José Carreras in Plácido Domingo, ki so najbolj popularizirali vnovičen preplet klasike in popa, so prvič nastopili skupaj leta 1990.

Pavarotti je v rodni Modeni organiziral precej dobrodelnih crossover koncertov z zanimivimi glasbenimi kombinacijami, na katerih je nastopil z glasbeniki, kot so Jon Bon Jovi, Bryan Adams, U2, James Brown, Mariah Carey, Eric Clapton, Sheryl Crow, Céline Dion, Anastacia in drugi.

Pravi val novejših crossover projektov je izbruhnil, ko so se na odru srečali Metallica, ameriška thrash metal skupina, in Simfonični orkester San Francisca leta 1999. To je bilo obdobje vse večjega uveljavljanja takih klasično izobraženih glasbenikov, ki so presegli okvire klasične glasbe, kot so Vanessa Mae, Escala, David Garrett, 2Cellos, Catya Maré, Maksim Mrvica, Sarah Brightman pa tudi finska operetna rock sopranistka Tarja Turunen ter italijanski pop tenor Andrea Bocelli. Sicer pa je v novem tisočletju sledila glasbena »promiskuiteta«, ko vsak z vsakim ustvarja različne glasbene kombinacije.

Pri nas sta sprva bolj sramežljivo skušala povezovati klasiko in pop v slovensko različico pop opere Helena Blagne in Nace Junkar, preboj pa se je zgodil, ko je znamenita skupina Laibach nastopila z orkestrom Slovenske filharmonije na otvoritvenem koncertu Evropskega meseca kulture maja 1997 v Cankarjevem domu.

Laibach, ki so sami po sebi imeli dokaj klasičen pristop k skladanju, so še dvakrat intenzivno prestopili nevidno glasbeno mejo. S Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija so pripravili projekt ­VolksWagner (2009), leto prej pa so se lotili drzne preobrazbe genialnega dela Johanna Sebastiana Bacha Umetnost fuge v sodoben elektronski glasbeni jezik v dvorani Slovenske filharmonije.

In še Slovenci

Simfonični orkester RTV Slovenija je prvič nastopil v ljubljanskih Križankah s skupino Siddharta leta 2003, sledil je koncert na bežigrajskem stadionu pred trideset tisoč obiskovalci. Sodelovanje Siddharte in simfonikov se je ponovilo še v akustični različici v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma junija lani. Simfoniki RTV so med drugim nanizali zanimive crossover projekte s Terrafolkom (2005), Neisho (2006), Janom Plestenjakom (2007) ter skupinami The Stroj (2008), Dan D (2009) in Tabu (2014).

Treba je omeniti še koncert britanskega rockerja Stinga, ki je s simfoniki leta 2011 nastopil v ljubljanskih Stožicah s projektom Symphonicity. Zanimiva so tudi sodelovanja s pihalnimi orkestri, ki so jih med drugim pripravili Vlado Kreslin, skupini Orlek ter Terra Mystica.

Ne gre spregledati projekta Sounds Of Slovenia (Sozvočja Slovenije) harmonikarja Janeza Dovča, pri katerem so izvirno premešali in s posebej sestavljenim orkestrom osvežili slovensko ljudsko glasbo. Največji približek temu, s čimer se ukvarjajo Il Divo, je pri nas trio Eroika, ki je začel delovati leta 2007, sestavljajo pa ga baritonist Matjaž Robavs, tenorist Aljaž Farasin in tenorist Metod Žunec.