Mia Žnidarič: Enostavno sem morala peti

Pevka izredne srčnosti Mia ­Žnidarič bo z življenjskim in glasbenim partnerjem, ameriškim pianistom Stevom Klinkom, ter ob spremljavi trobentača Davida Jarha, kontrabasista Roberta Jukiča in kitarista Primoža Grašiča predstavila nov album Z dotikom.

Trideset let glasbene kariere je za vami. Ko ste se odpravili iz Ruš, ste razmišljali, da se boste preživ­ljali z glasbo?

Žnidarič: Ne. Takrat sem mislila, da bo vse, kar bom imela, moja sobica, kasetofon ter poslušanje in prepevanje z Ello Fitzgerald. To je bila moja šola. Tako sem se učila peti in sem veliko vadila. Tako sem dala iz sebe vse, o čemer sem čutila, da moram. Enostavno sem morala peti. Nisem si mislila, da bom imela tako srečo, da bom lahko počela to, kar rada počnem. To je velik privilegij.

Vedno ste poskrbeli, da ste odeli v glasbo pesmi domačih pesnikov. Nekaj vam jih je še posebej blizu, mar ne?

Žnidarič: Feri Lainšček mi je bil pisan na kožo že leta 1996. Bila sem ena prvih in redkih, za katero je napisal pesmi, kot da gre za knjigo, kot da so pesmi poglavja v knjigi. Deli celote, deli celovite zgodbe. Feri je še zadnjič ujel mojo dekliško pojavo, glas, dušo, otroškost, naivnost ...

Čeprav se v bistvu ni veliko spremenilo, razen tega, da na videz nisem več dekliška. (Smeh.)

Klink: Po mojem prepričanju Feri Lainšček ni le pesnik, je Pesem sama.

Žnidarič: Lahko rečem le to, da je Feri zame napisal najlepše pesmi. Imela sem privilegij, da sem 'pokasirala' njegove najlepše pesmi. (Smeh.)

Zaradi vas smo lahko nekatere jazzov­ske standarde slišali v slovenščini. To je precej nenavadno, ker si zdaj mnogi želijo peti v angleščini, kar naj bi jim zagotovilo mednarodni uspeh.

Žnidarič: Mednarodni uspeh je vprašljiva zadeva. Do tega je težko priti, ker je v tujini ogromno izvrstnih pevk in pevcev. Tudi zaradi jezika je težje ujeti mednarodni uspeh. Če si kaj takega želiš, moraš tudi živeti v tujini.

Prepesnitve in prevodi so se mi zdeli smiselni tudi zato, ker sem večno zaljubljena v jazzovske standarde. Želela sem si, da bi se v to zvrst glasbe zaljubili tudi Slovenci, tako najbolj preprosti ljudje kot največji intelektualci. Mislim, da mi je to zelo dobro uspelo. Zelo sem ponosna na to, da je zame prevajal Dušan Velkaverh, ki je napisal nekaj najboljših besedil za slovenske popevke.

Klink: Mia je pogosto izvajala jazzovske standarde v slovenščini, saj si je želela, da bi jih – ne vedno najbolj popularne, temveč take posebne – približala Slovencem.

Žnidarič: Velkaverh mi je vedno rekel, to se pa ne da, ko sem ga prosila za kak prevod. Še posebej za pesem One For My Baby (and One More For The Road), ki jo je poimenoval Eno za slovo in jo bom izdala na naslednjem albumu. Imam namreč še veliko načrtov. Rada bi izdala album s prepesnjenimi pesmimi Joni Mitchell, ker je tudi ona moja velika vzornica.

Slovenščina je lep jezik, melodičen in speven. Ponavadi mladi pevci rečejo, da se v slovenščini ne da zapeti tega ali onega. To seveda ni res.

Tudi na novem albumu ste nam postregli s prepesnjeno jazzovsko uspešnico Enjoy Yourself (It's Later Than You Think).

Žnidarič: Sem velika ljubiteljica dobrih filmov in oboževalka Woodyja Allena in njegovih mojstrovin ...

... čeprav se že nekoliko ponavlja.

Žnidarič: Očitno psihiater ni zalegel ... (Smeh.) Vedno se zabavam ob njegovih filmih. Nekega večera sva gledala njegov film Vsi pravijo ljubim te. Ko človek pride v določena leta, se vprašuje o vsem, kar je naredil in česar še ni. Ko se v filmu poslavljajo od pokojnika, pride iz krste duhec, ki začne plesati in pravi Enjoy Yourself, It's Later Than You Think – Zabavaj se, je pozneje, kot si misliš. Ker Dušana Velkaverha ni več, sem prosila Milana Deklevo, ki je pravi pesniški mojster, da bi jo prepesnil v slovenščino. To ni ista pesem, sporočilo je pa ostalo. V tem zimskem času lahko ta pesem človeka zelo razvedri.

Album ste posneli v Kölnu. Je to mesto za vaju nekaj posebnega?

Klink: Tam sem živel petnajst let, Mia pa pet. V tem mestu sem tudi začel svojo evropsko glasbeno kariero. Leta 1992 je bilo v Kölnu veliko glasbenikov z zagrebške jazzovske scene, ki so se umaknili tja zaradi vojne. Tam sem srečal bobnarja Krunoslava Levačića, ki mi je vztrajno razlagal o eni super pevki, ki živi v Sloveniji.

Žnidarič: V bistvu je to za naju posebej romantično mesto, saj je tam slavni jazzovski pianist Keith Jarrett leta 1975 posnel znameniti album The Köln Concert. Ko sem posnela album Ne, ne, ker se ne sme, sem potrebovala pianista, ker je moj pianist Peter Mihelič odšel v New York. Pobarala sem Levačića, ali pozna kakšnega, in me je prepričeval, da je v Kölnu en fantastičen pianist, s katerim bi se odlično ujela, ker lepo spremlja pevke. V bistvu je bil nekakšen ženitni posrednik ... (Smeh.) Pri tem je bil očitno zelo uspešen.

Ko je Steve prišel v Ljubljano, sva se tako zatrapala, da sva se za klavirjem le gledala v oči. Tri mesece pozneje se je začelo najino zasebno in glasbeno partnerstvo. Sprva se je Steve sedem let vozil z vlakom iz Kölna v Ljubljano. Šele nato sem se preselila tja in kasneje oba skupaj nazaj v Ljubljano. Tam sem bila zelo domotožna. Severna Nemčija je nekaj povsem drugega, jaz sem bolj južni tip človeka.

Klink: V Kölnu je veliko izjemnih glasbenikov. V mestu je recimo petsto vrhunsko izobraženih klasičnih kontrabasistov in sto jazzovskih kontrabasistov. Med temi je kakšnih dvajset izjemnih. To pomeni, da je konkurenca zelo velika in ostra. Tako mora glasbenik priti pravočasno, z nasmehom, poznati vsako noto, ne sme izgubiti niti sekunde vaje po nepotrebnem in vse naredi optimalno profesionalno. Kajti če ti tega ne narediš, jih lahko kar dvajset drugih takoj stopi na tvoje mesto. Tega v Sloveniji ni. Zato pravim študentom glasbe, naj gredo v tujino, da vidijo in se naučijo, kako je drugje, potem pa naj se vrnejo.

Pesmi so odete v fin starinski stil zlatega obdobja jazza.

Klink: Menim, da je bil čas med koncem druge svetovne vojne in koncem šestdesetih let prejšnjega stoletja prava renesansa jazzovske glasbe. Začelo se je intenzivno sodelovanje glasbene industrije, razreševanje rasnega vprašanja v Združenih državah Amerike s talentom številnih glasbenikov. To je povzročilo eksplozijo dobre glasbe, da si zlahka kaj prezrl oziroma bil prezrt. Potem pa so v lokalih namestili ozvočenje in predvajali glasbo z radiev ali po lastnem izboru in ni več bilo toliko žive glasbe.

Tudi jazzovska scena je imela izvrstne glasbenike, vendar je to bil že konec zlatega obdobja. Sedanja newyorška jazzovska scena se ne more primerjati z bogato glasbeno sceno, ki je bila v tem mestu v šestdesetih letih. V tistem času lahko govorimo tako o estetiki zvoka, kako je jazz nastajal ... Še vedno najdeš veliko zanimivih reči in podrobnosti iz tistega časa, na katere lahko nasloniš svojo glasbo.

Slovenski ljudski pesmi Zrelo je žito ste dali zanimiv jazzovski ­občutek. Ste ga iskali v ­Prekmurju?

Klink: Doma sem iz Iowe, kjer je ravnica, podobna kot v Prekmurju. To se je zgodilo zaradi izrednih glasbenikov, predvsem bobnarja in kontrabasista, s katerima smo posneli ploščo in s katerima sodelujem že dvajset let. To pomeni, ko za neko pesem pripravljam zvočno ozračje, onadva takoj vesta, kaj je treba narediti. Zrelo je žito je prvi posnetek, ki smo ga naredili. Bil je popoln in je končal na albumu.