Množični glasbeni maraton in solo na orglah

Vsestranski glasbenik, ki ne mara intervjujev, še manj klasificiranja po glasbenih zvrsteh in žanrih

Objavljeno
02. junij 2019 10.24
Posodobljeno
02. junij 2019 10.24
John Zorn daje zadnje napotke Julianu Lageu in Gyanu Rileyju. Foto Armin Smailovic
Če komu pristoji oznaka multi, je to nedvomno John Zorn. Je multiinštrumentalist s širokim razponom glasbenih zvrsti in žanrov, multikulturnost zanj ni modna in šik oznaka, temveč resnična identifikacija z različnimi kulturami.

Takšen je že njegov pedigre. Med odraščanjem je ob že tako etnično pisanem in raznolikem New Yorku je od vrtca do srednje šole obiskoval mednarodno šolo Združenih narodov. Stalno menjava zasedbe in sodeluje z nešteto glasbeniki, nima zadržkov do citatov iz glasbene zgodovine, v njegovem opusu se prepletajo jazz, rock, hardcore, klasična glasba, glasba tako imenovane deskarske scene (glasbeno pot je začel kot basist v surf zasedbi), hardcore, thrash metal, ambientalna glasba, judovska glasbena dediščina ...

Nič manj raznolik ni njegov angažma na različnih področjih produkcije. Ob koncertih in snemanju plošč (lastna založniška hiša Tzadik mu daje proste roke pri izdajanju plošč z izrazito nekomercialnim in eksperimentalnim značajem) so tukaj še projekti na področju filmske glasbe (Hollywood ga nikoli ni zanimal, zato pa toliko bolj neodvisna filmska produkcija), opere, glasbene instalacije ... Zorna ni mogoče popredalčkati, tudi študij glasbe je po nekaj semestrih prekinil in se sam izobrazil na področju kompozicije in kontrapunkta, sicer pa lahko v njegovih delih naletimo na vplive od Palestrine do Karlheinza Stockhausna. In seveda jazza, v večini jazzovskih antologij je naveden kot eden od osrednjih predstavnikov te zvrsti, čeprav Zorn takšno klasificiranje kategorično zavrača, zlasti ozko oznako jazzovskega glasbenika.

Glasba govori sama zase

Vsak njegov album – za prelomno za prodor na glasbeno sceno se je pokazala plošča The Big Gundown s svojevrstno interpretacijo skladb Ennia Morriconeja iz leta 1985 – je drugačen, kot je drugačen vsak njegov nastop. Prisega na improvizacijo, praviloma se z glasbeniki sreča tik pred koncertom, medtem ko skupaj prvič zaigrajo, opravijo še tonsko vajo. »S pretiranim uigravanjem se izgubi čar, poleg tega nočem, da bi se na koncertu člani zasedbe počutili preveč udobno. Za pravo odrsko energijo je treba biti maksimalno koncentriran in fleksibilen hkrati, standardno preigravanje materiala me ne zanima«, je dejal Zorn, ko je še dajal intervjuje.

Zaradi tega je bil deležen tudi oznake eklekticizma, vendar se s tem ne obremenjuje oziroma svojih pogledov na glasbo sploh ne predstavlja, menda na glasbeni sceni ni nikogar tako težko (pri)dobiti za intervju kot Zorna. Po njegovem glasba govori sama zase in ne ve, zakaj bi jo bilo treba razlagati, še manj ga mika, da bi urbi et orbi razlagal o svojih skladateljskih načinih, ki so unikatni, ali celo o svojem zasebnem življenju, ki je prav tako sinteza skrajnosti. Po eni strani je nenehno na poti, koncertira na vseh celinah, po drugi strani je izjemno navezan na svoj dom v New Yorku. Kljub velikim uspehom že štirideset let živi na istem naslovu in ne razmišlja o selitvi, sorazmerno skromno stanovanje je njegov azil in najbolj inspirativen prostor za komponiranje, saj mu le tam uspe izključiti motnje zunanjega sveta.

 

Ustvarjalni trans

Zorn je ne nazadnje multiproduktiven. Niso bila redka obdobja, ko je v enem letu napisal nekaj sto skladb. Ko pade v ustvarjalni trans (to je zelo pogosto), je sposoben nekaj tednov delati na projektu tudi po dvanajst ur na dan. Do zdaj je izdal že devetdeset albumov, kot glasbenik, skladatelj ali producent pa se podpisal pod več kot štiristo plošč in ploščkov.
Tudi zbirko Bagatelles, s katero se bo predstavil na jazz festivalu, je napisal v izjemnem tempu, za več kot tristo skladb je potreboval le tri mesece. Na tako imenovanem maratonskem koncertu 19. junija, ki bo prav poseben dogodek, bo Zorn svoje bagatele v štirih urah predstavil z zasedbo Masada in vrsto drugih uveljavljenih tudi mladih glasbenikov z newyorške jazzovske, klasične in rockovske scene.

Zorn, ki je že večkrat nastopil na ljubljanskem jazz festivalu, nazadnje kot častni gost ob 50-letnici, se bo v Cankarjevem domu predstavil še s projektom The Hermetic Organ (Hermetične orgle), ki so zanj vse prej kot hermetičen inštrument. V sedmih letih, odkar je predstavil ta projekt na številnih svetovnih odrih, je bil deležen samih superlativov. Zorn je poudaril, da so orgle njegov priljubljeni inštrument še iz otroških in najstniških let, saj so se pojavljale v muzikalih, recimo Fantomu iz opere, ter v številnih horor filmih, zato mu je ostala v spominu njihova izjemna sugestivna moč. »Orgle omogočajo glasbeniku tisto, česar ne zmore noben drug inštrument, namreč da sam improvizira z orkestrom. Nikoli vnaprej ne vem natančno, kaj se bo zgodilo, v nastopu se prepletajo moje skladbe s skladbami Bacha, Messiaena, Xenakisa in Ligetija, veliko je improvizacije, tekstura in barva glasbe se stalno spreminjata, strašljive glasbene kapacitete orgel pa ostajajo,« je dejal Zorn, ki se je odločil tudi za lepo gesto, da bo ta koncert obiskovalcem podaril, vsem, ki so že kupili vstopnice, pa bodo vrnili denar.