Mojster blufunk kitare spet pri nas

Keziah Jones: Jutri zvečer bo nastopil v ljubljanskem Kinu Šiška.
Objavljeno
01. december 2018 09.00
Posodobljeno
01. december 2018 09.00
Keziah Jones se vrača k nam.
FOTO: arhiv organizatorja
Nigerijski kitarist in pevec Keziah Jones velja za enega najbolj izvirnih kitaristov sedanjosti. Razvil je slog imenovan blufunk, ki združuje prvine bluesa, soula in funka ter elemente glasbe njegovega jorubskega plemena. V Lagosu rojen glasbenik, se je oblikoval na ulicah Pariza in Londona, k nam pa prihaja v okviru Musicology Barcaffe Sessions.
 

Imate zelo unikaten stil igranje kitare, zanimivo mešanico afriških in ameriško-evropskih stilov. Kako se je razvil?


Začelo se je tako, da sem sprva uporabljal kitaro kot jorubsko tolkalo. Nato pa sem sem z obilico poskusov in napak pogruntal, kako se igra kitara, da zveni v redu. V bistvu pa sem številne glasbene napotke povzel od trobilcev in pihalcev kot sta Miles Davis in John Coltrane.
 

Vaš slog igranja kitare je bolj običajen za igranje baskitare. Ste jo kdaj igrali?


Seveda, sem igral bas kitaro, pa vendar sem že prej tako igral kitaro. Preprosto potrebujem ta groove.
 

Vaša glasba je preplet bluesa in funka s številnimi afriškimi ritmičnimi in melodičnimi dodatki. Se vam je to zgodilo povsem naravno?



Glasbena mešanica odraža mene, to kar sem bil in kar sem postal. To je glasba Keziaha Jonesa, nove osebe, ki je zaživela v Londonu in Parizu.
 

Vaše življenje se razteza med Lagosom, Londonom in Parizom. Kaj vse vam dajo ta precej različna mesta?


Predvsem kulturno širino in različne izkušnje, ki so me oblikovale tako kot osebo in kot glasbenika. Učil sem se na ulicah teh mest in vsako mi je dalo znanje in inspiracijo, ki bo trajala celo življenje.
 

Ker ste oseba z izkušnjami različnih kultur, predvidevam, da se to odraža tudi v vaši glasbi?


Ko skladam ne načrtujem niti ne preračunavam. Sledim glasbi, ki prihaja k meni. Bil sem obkrožen in vplivan od številnih različnih kultur, zato je to zagotovo vplivalo name. Vendar pa ti vplivi niso vedno bili očitni, dostikrat se jih tudi sam nisem zavedal. Zagotovo pa me močno inspirirajo svetovni družbeni in politični dogodki.
 

Usojeno vam je bilo, da bi bili bogat industrialec v Nigeriji, kot je vaša družina. Ste se spravili z očetom in družinskimi pričakovanji?


Da, ko so videli rezultate mojega ustvarjanja, so se s tem sprijaznili. Zavedam se, da jih je bilo v bistvu zelo strah zame in negotovo pot, ki sem si jo izbral. Verjetno imajo v nekem obdobju svojega življenja vsi umetniki tak problem. Njihove družine pričakujejo, da si bodo našli »pravo službo«.
 

Poleti ste imeli skupno turnejo z Nneko, še eno nigerijsko glasbeno zvezdo, ki je že dvakrat nastopila v Ljubljani. Kako sta se našla in sodelovala?


Nneka je dolgoletna prijateljica in vedno sva želela narediti kaj skupaj, imava zelo podobne oglede na svet in načine razmišljanja. Čeprav se najina glasba razlikuje, se pa ujemajo najine teme in bilo mi je v neizmerno veselje oditi na turnejo s tako osupljivim človeškim bitjem.
 

Je svetovni glasbeni posel še vedno monopoliziran od anglo-saksonskih umetnikov?


V bistvu menim, da takega monopola ni, saj je vse več glasbenikov iz različnih držav, ki zasedajo visoka mesta na glasbenih lestvicah. Je pa res, da ti besedila v angleščini olajšajo mednaroden uspeh.
 

Je popularnost glasb sveta naredila globalni glasbeni posel bolj zanimiv?


To pa zagotovo.
 

Kateri glasbeniki so na vas naredili najmočnejši vtis?


Ultimativno je to Fela Anikulapo Kuti, ki je pravi superheroj v svojih idejah, praksi in izvedbi teh idej.
 

Časovni razmik med izdajami vaših albumov je precej dolg. Očitno ne čutite potrebe po pogostih izdajah?


Ne, če bi želel stresno službo polno pritiska, bi lahko postal zdravnik.
 

Minilo je kar devet let odkar se nastopili v Sloveniji na mariborskem Lentu. Kakšno glasbo pa nam boste predstavili v Ljubljani?


K nastopu imam vedno enak pristop. Je preprost. Zelo uživam vsak trenutek na odru in sledim ozračju v dvorani in čustvom. Zato je vsak moj koncert drugačen. Tudi če ste že bili na desetih mojih nastopih, je vsakič kot, da je prvič. (Smeh.)

Keziah Jones se je rodil kot Olufemi Sanyaolu 10. januarja 1968 v premožni družini v Lagosu, v Nigeriji. Njegov oče Oshodolamu Sanyaolu je poglavar plemena Joruba in uspešen industrialec. Zgodnje otroštvo je preživel doma v veliki družini, kjer so ga pripravljali, da bo šel po očetovih stopinjah. Zato so ga z osmimi leti poslali na šolanje v Anglijo. Čutil je potrebo, da se izogne predvideni poti in glasba mu je pokazala smer. S trinajstimi leti je odkril star klavir v šoli, na katerega se je sam ulil igrati in skladati. Tri leta kasneje je začel igrati kitaro. Kmalu nato je opustil šolanje in igral na ulicah Londona, kasneje pa tudi Pariza. Je tudi risar, slikar, pesnik, fotograf in igralec.