N'toko: Jezen sem, ko neumnejši od mene dobivajo besedo

Kakšna je vaša pot, ki vas je pripeljala do trenutnega dela?

Začel sem kot ulični glasbenik med štoparskimi potovanji po Evropi, v raperske vode pa so me potegnili predvsem prijatelji iz Francije. Ker v mojem domačem Novem mestu takrat ni bilo veliko raperjev in ker sem znal dobro angleško, so me kmalu povabili k sodelovanju v ekipo Moveknowledgement in od takrat naprej se intenzivno ukvarjam z glasbo.

Kateri mejniki so vplivali na to, da ste danes tu, kjer ste?

Verjetno jih je bilo zelo veliko, a bolj kot posamezni dogodki so na to, da sem danes glasbenik, vplivali ljudje − moji prijatelji iz različnih projektov, založniki, uredniki in organizatorji, ki so mi dali priložnost, da se izkažem.

Se boste s tem, kar delate, ukvarjali do konca življenja?

Iskreno povedano, ne vem. Upam, da ne bom postal eden tistih ostarelih glasbenikov, ki ne zna odnehati, ko nima česa več povedati, in živi še zgolj od prodajanja nostalgije.

Kaj vas navdihuje, kaj vam daje energijo?

Moje ustvarjanje poganja predvsem jeza. Jezen sem, ko vidim, da gre kretenom v družbi dobro, jezen sem, ko vidim dobre ljudi izkoriščene, in jezen sem, ko nekdo neumnejši od mene dobiva več besede kot jaz. Groza pred tem, da ne bi imel nobenega glasu v družbi, me vedno znova žene k ustvarjanju.

Kaj počnete, kadar ne delate, kadar ne ustvarjate?

Posedam naokoli, pijem kavo, spim, berem in debatiram s prijatelji.

Nam zaupate misel, ki vam zdajle pade na pamet?

Prvo kar sem zdajle pomislil je »uf, kako sovražim taka prazna vprašanja, pri katerih hoče biti novinar za nič truda nagrajen s spontanim in duhovitim odgovorom«.