Na frekvenci, kjer bi bile lahko duše

Kam se odpravljate in kako najraje preživljate oddih?

Že jutri bom v tem čas na kavici ob morju, v vasici pri Murterju! Pomembno mi je, da je sproščeno, da je mir in da se še najde malo bolj divja plaža. Čistega odklopa si za zdaj ne morem privoščiti, ker smo z zasedbo UMA zdaj v fazi, ko je treba vložiti ekstra veliko dela in, da, celo odrekanja.

Ali to pomeni, da boste povsem zamudili najpomembnejše športne dogodke leta, SP v nogometu, tenis v Wimbledonu in slovito Dirko po Franciji? Si morda upate napovedati zmagovalce?

Seveda, na veliko imen sem položila visoke stave, tako da moram spremljati vse medije! (smeh) Jasno, da se hecam, je pa res, da moj Tin (Vodopivec, stand-up komik, op. p.) navdušeno spremlja šport, sploh nogomet, in se mu velikokrat priključim pri gledanju. A bi vseeno raje izbrala branje knjige, brez tega zame ni dopusta!

Ali samostojni vstop na glasbeni trg pomeni tudi nepreklicni konec zasedbe Billysi, prek katere smo vas spoznali?

Pri glasbi je težko določiti začetek in konec, sploh če benda ne jemlješ kot podjetje. Z Billysi je bil fantastičen čas, ogromno doživetij, koncertov in ustvarjanja … Hvaležna sem in to bo vedno del mene. Čutila pa sem, da moram ustvarjati v smeri, ki je bolj ustvarjalno drzna, kot smo bili Billysi. UMA odseva to, kar sem zdaj. Sodelovanja v tej zasedbi so raznolika, ampak na podobni frekvenci.

Na koncertih vseeno izvajate tudi skladbe iz obdobja Billysov. Temu se boste verjetno težko odrekli, tako zaradi pričakovanj poslušalcev kot verjetno tudi dejstva, da so te skladbe globoko vsidrane v vas. Bi lahko imel kdo od članov prejšnje zasedbe slučajno kaj proti?

Ja, res je, želela sem obnoviti določene komade. Pokazati drugačno perspektivo pesmi. Sergej (Pobegajlo, soavtor iz Billysov, op. p.) zadevo podpira. Menim, da mu bo zanimivo poslušati, ko bo prišel na kak naš koncert. Glasbe tako ali tako ne moreš omejevati, sploh če so priredbe lastnih komadov narejene z občutkom.

UMA ima svoje korenine v koncertu Duša, ki ste ga pred dobrim letom dni pripravili v spomin na svojega pokojnega očeta, drži?

Lahko tako rečeva. Koncert Duša je nastal zaradi očeta Dušana. Pesmi so nastajale po koščkih in sem jih nekako zlepila skupaj s pomočjo glasbenih kolegov. Morala sem, to je bil moj način spopadanja z bolečino. Kot bi želela, da me sliši, da glasba seže na frekvenco, kjer bi bile lahko duše. Bila sem že izčrpana, a me je pokonci držala želja, da mu posvetim koncert ob prvi obletnici smrti. To je bila premiera prvih novih pesmi in začetek za nastajajoči Neskončni album Duša. In pa tudi začetek zasedbe UMA.

Kakšen odnos sta imela z očetom in kako se počutite zdaj, dobri dve leti po njegovi smrti – je bolečina vendarle že nekoliko manjša?

Bolečina se nič ne zmanjša, le naučiš se živeti z njo. Zelo sem bila navezana nanj. Pogrešam pogovore z njim. Njegovo iskrivost, preudarnost, proniciljivost. Imel je zlato srce, bister um ter ponos – boril se je kot heroj vse do najhujšega stadija bolezni. Mislim, da je občutek nemoči paraliziral moje ustvarjanje. Skrbelo me je še za mamo, za finančne stvari, družinsko podjetje, ki je padlo skupaj z očetom … Delala sem dvojno službo, nisem predelala bolezni in predvsem vseh čustev. In nisem se ustavila, ker sem se bala, da se bom sesula v prah. Recept za izgorevanje.

Izgorelost je prepogost pojav v zadnjem času. Kako se to zgodi človeku, za katerega se zdi, da je v stiku s seboj bistveno bolj kot večina drugih ljudi? Res niste prepoznali opozorilnih znakov oziroma zakaj ste jih ignorirali?

Doživiš nekaj, kar te iztiri, in včasih se ne zavedaš, kako zelo. Morala sem ostati močna. Izgorelost se je prikradla. Kot odtok vode v kadi – sprva se nabira neopazno, nato se prične mašiti. Očitno sem potrebovala ta hitri tok na meji blaznosti, stalno iskanje lastne vrednosti, celo koristnosti, obenem pa vem, da sem bežala od žalosti. Svoje ravnovesje sem morala nekako znova vzpostaviti. Prva stvar je, da se moraš zavedati svojega vira energije in nato ta vir obnavljati. O tem sem napisala nekaj koristnih blogov na svoji strani na facebooku.

Je bil koncert v Cankarjevem domu eden najtežjih v vaši karieri ali je bil »katarzičen«?

Koncert je imel posvetilo. In namen; ves dobiček smo dali v dobrodelne namene. Ni pa bilo lahko premierno predstaviti čisto novih pesmi, in to z novo zasedbo, poleg tega je bilo ogromno glasbenih gostov. Katarzično? Mogoče res, v določenem pogledu. V vseh letih še nisem doživela, da bi toliko ljudi prišlo do mene in reklo, da se jih je dotaknilo. To mi veliko pomeni.

Vsi, ki vas poznajo, vedo, da ste strastna zagovornica pravic živali in precej duhoven človek. Se zaradi tega zapletate v več konfliktov, kot bi si želeli?

Zame je duhovnost to, da neguješ notranjo kulturo, se trudiš prisluhniti sebi. Da ti površinsko delovanje ni dovolj in da imaš zdravo zavedanje o sebi. In to je mir, po mojem osnova za srečo. Res pa je, da marsikdo ne prenese tega, že iz čistega odseva lastnih konfliktov, in potem to projicira na druge. Stanje družbe je po mojem slabše kot prej, ker se nagrajuje agresivno, vrednote pa se potiska nekam na stran. Najhujša je otopelost družbe. Zato pa bi rada prišla skozi, vsaj malo, s svojimi sporočili, z glasbo. Glede živali pa menim, da je večinoma treba ljudem le osvetliti kak problem in prisluhnejo. In ja, kdor ni zmožen sočutja do živali, je enostavno nekaj hudo narobe z njim!

Bili ste tudi voditeljica na komercialnem radiu, kako je zdaj s to kariero?

Je ni več že kakšno leto. (smeh) V času izgorelosti sem morala presekati, narediti kar nekaj sprememb in ena od teh je odločitev za drugačno pot. Sem kreativka, veseli me soustvarjanje dogodkov, konceptov in seveda glasba. To je moja pot, tako čutim.

Vpeti ste tudi v kariero svojega partnerja Tina Vodopivca. Kar radi takole prepletate zasebno in poklicno življenje z vašimi partnerji, kajne?

S Tinom delava skupaj; pomagam mu pri produkciji, konceptih, tudi promociji. Drug drugega podpirava. In to je prvič, da zares mešam poklicno življenje z zasebnim. Benda namreč ne štejem za poklic. Pred tem sem delala kot organizatorka, v marketingu za tuje trge, nato v projektnih odnosih z javnostmi in nazadnje na radiu. Delo s Tinom poteka odlično, imava veliko dobre komunikacije, sva sistematična, ustvarjalna in, kar se mi zdi najpomembnejše, spoštujeva drug drugega.