Tiskane izdaje
Marko Munih, dirigent:
Tončija, kot smo ga klicali njegovi najbližji prijatelji, sem sprejemal kot starejšega brata. Že v ranem otroštvu sva se, glede na to, da sta se najini družini poznali, družila in tudi glasbeno sodelovala. Glasbeno izobrazbo sva nadaljevala v Ljubljani na Akademiji za glasbo pri dr. Danilu Švari, kjer sva tudi diplomirala.
Kasneje sva se kot sodelavca v isti ustanovi trudila za rast slovenske glasbene kulture in umetnosti, saj je v interpretacijah maestra Nanuta na posnetkih zapisan velik del naše glasbe.
Z maestrom smo Slovenci in posebno mi Primorci izgubili velikega umetnika, ki je ponesel glas o nas in naši domovini v širni svet. Tako sugestivnega interpreta domače in svetovne glasbene literature, učitelja mladih, zagovornika sodobne glasbene ustvarjalnosti in obenem prijaznega in spoštljivega človeka bomo zelo pogrešali!
Lojze Lebič, skladatelj:
Vest, da se je poslovil, me je močno prizadela. Odhod takega mojstra močno spremeni vso našo glasbeno samopodobo polpreteklost, moj čas, v katerem sem odraščal, bil je celo moj profesor dirigiranja, pa dirigent in izvajalec številnih mojih del ... Odhaja izjemen glasbenik, a glasba, ki jo je mojstrsko oblikoval, bo ostala med nami kot žlahten odmev umetnika, dirigenta Antona Nanuta.
Ciril Zlobec, pesnik:
Nanutova smrt pušča odprto praznino v slovenskem glasbenem življenju, na Primorskem pa še posebej. Tam je bil alfa in omega Kogojevih dnevov, ki so širili slovensko glasbo in slovenske ustvarjalce. Nanut je imel to potrpljenje, da je iz leta v leto dograjeval kvaliteto teh dnevov, ki so ne le širili domačo glasbo ampak tudi utrjevali ta prostor in bili prisotni s primerljivo kvaliteto tudi zunaj Slovenijie.
Žal Nanutovega odhoda ne bomo mogli nadomestiti, kajti dirigentov in glasbenikov, ki bi se tako zelo požrtvovalno in hkrati skromno posvečali svojemu poklicu in poslanstvu, je malo. Pri Kogojevih dnevih sva sodelovala 25 let, on kot glasbenik, jaz kot pesnik, bila sva dokaz, da je potrebno združevati posamezne umetniške dejavnosti, če hočemo uspešno ohraniti slovensko kulturno podstat.
Maja Kojc, umetniška vodja RTV Simfonikov:
Maestro je neizbrisno zaznamoval zlato obdobje Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, ki si je prav pod njegovim vodstvom utrl pot na največje koncertne odre. Njegova osebnostna moč in umetniška karizma bosta ostali zabeleženi v arhivu Radia Slovenija in na neštetih nosilcih zvoka, ki so obkrožili svet.
Vsi, ki smo sodelovali z njim, se ga bomo spominjali po popolni predanosti glasbi, poglobljenih interpretacijah zlasti največjih simfonij, pronicljivih opazkah in tudi po hudomušnosti, ki je nedvomno doprinesla k njegovi edinstvenosti.
Pavel Mihelčič, skladatelj:
Bil je dirigent mednarodnega ugleda, umetnik, ki je skladatelje znal prepričati, da so zanj napisali nova glasbena dela. Tako je krstil veliko število skladb in jih potem izvajal doma in v tujini. Da so skladbe pod njegovo taktirko zaživele, je bila skrivnost, ki je ni bilo tako lahko odluščiti. Ko se je to zgodilo, je bil jasno: v glasbi je iskal vzrok nastanka, posledico, ki je dala glasbi živost.
Njegova poustvarjalna sposobnost se je gradila po Schubertovi »Nedokončani«, s katero je diplomiral, z vsemi Mahlerjevimi simfonijami, ki jih je dirigiral, a tudi z mnogimi slovenskimi simfoničnimi skladbami, ki jim je dal sposobnost pogostnega izvajanja.
Mojster Nanut je bil izjemna dirigentska osebnost: imel je poosebljen dirigentski temperament, sposobnost oblikovnega pregleda, prirojeno muzikalnost in notranji čut, ki je v glasbi znal odkriti izvirno senzibilnost, razsežnost duha in pameti.
Matej Venier, odg. urednik 3. programa Radia Slovenije:
Anton Nanut je kot mnogoplastna in mnogostranska osebnost. Kdor se je od blizu srečal z njegovo vulkansko ustvarjalno energijo, si jo je zapomnil za vse življenje. Kot profesor dirigiranja in orkestrske igre na akademiji je generacije mladih glasbenikov vpeljal v skrivnosti glasbene govorice in žive interpretacije glasbenih umetnin.
Vodil je Slovenski oktet v njegovem najsijajnejšem obdobju, bil je dolgoletni šef dirigent Slovenske filharmonije in Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Z obema je izvedel nešteto koncertov zunaj naših meja in veliko pripomogel k prepoznavnosti naše glasbe v svetu. Posebno pomembno je njegovo nastopanje z radijskim orkestrom v občutljivem obmejnem prostoru, kjer je pomagal vzpostaviti ozračje medsebojnega zaupanja in medkulturnega spoštovanja.
Kot osebnost je bil topel, iskriv, pa tudi strog in piker, ko je šlo za umetniške reči. Njegova beseda je vedno držala in marsikatera njegova duhovita diagnoza je določujoče opisala pojave. Glasbeniki so se pod njegovo roko počutili varno, hkrati pa jim je puščal prostor za osebno interpretacijo.
Darko Brlek, direktor Festivala Ljubljana:
Sam sem ga osebno spoznal kot študent na Akademiji za glasbo v Ljubljani leta 1984. Igrati z njim je bila za nas študente izredno dragocena izkušnja.
Bil je odličen dirigent in manager, še več, izjemno je prispeval k promociji slovenskih orkestrov, umetnikov in skladateljev na svetovnih glasbenih odrih. Z njim ni bilo nikoli dolgčas. Ne na vajah, ne na koncertih in ne v gostilni. Pustil je izjemno umetniško in toplo človeško sled. Pogrešali ga bomo.
Simon Krečič, umetniški direktor Opere SNG Maribor:
Predvsem se ga bomo spominjali kot izjemnega interpreta velikih romantičnih simfonij - Brahmsa, Mahlerja, Brucknerja, Čajkovskega. Bil je dirigent z izjemnim naravnim muzikalnim instinktom ter močno in prepričljivo odrsko prezenco. V času njegovega vodstva je v sicer zelo težkih časih orkester RTV Slovenije doživel velik mednarodni preboj. Njegov opus je vsega zavidanja vreden, saj se je v dolgoletni karieri lotil glasbenih del takorekoč vseh glasbenih obdobij in stilov. Tudi njegov prispevek k nastanku, izvajanju in arhiviranju slovenskih del je neprecenljiv.
